30 metrov pod vodo, končno!

Kot se za otoško državo spodobi, sva že po enem dnevu v Manili naredila zavoj k »ta pravemu« morju in zelo hvaljeni potapljaški destinaciji – Anilao.  

Anilao je med potapljači znan predvsem kot eden boljših krajev za »muck« potapljanje. Gospod Google pravi, da je takšno potapljanje dobilo ime po sedimentu, ki leži na tleh takega potapljaškega kraja. Ponavadi je to črn pesek, pomešan z odmrlimi koralami, odvrženimi ribiškimi pripomočki in takimi in drugačnimi smetmi, ki jih ljudje radi odvržemo v morje (npr. stare gume, wc-ji, steklenice, pločevinke, itd…).  Ko prvič pomoliš glavo pod vodo, ti ni nič jasno- pravo smetišče.  A ko dobro pogledaš oz. če imaš dobrega vodiča, kaj kmalu ugotoviš, da je tukaj zbirališče zelo nenavadnih morskih bitij, ki jih redko najdeš na koralnem grebenu. Moj opis bi bi bil- hipi plac za ribe oz. druge morske zverinice, ki so si tukaj našle svoj čudoviti »designerski« domek.

Kuku, se ti že iz pločevinke smeji radovedni rakec, riba žaba, pa te poskuša preslepiti svojo varovalno barvo in obliko, da je korala J. V naslednjem trenutku te z leve preseneti želva, ki je pravkar priplavala iz potopljenega debla,  na desni pa že strmiš v ribo škorpijonko, ki komaj čaka, da bi se kakšen nedolžen plen ulovil na njene bodice.  Skratka, komaj se zadržujem, da ne plavam z odprtimi usti, Gašper pa je polno zaposlen z lovljenjem ravnotežja za podvodno fotografijo. Po dveh potopih si oblizneva prste- odličen začetek po letu in pol pavze od zadnjega potapljanja. Na nočnem potopu naju sicer pošteno nazebe, vendar vredno vsake kurje kože. S številom hobotnic, ki sva jih videla na tem potopu, bi lahko nahranila pol vasi!

Anilao naju je uničil še z eno posebnostjo. Na kraj potopa se nismo peljali s čolnom, vendar z omiljenim lokalnim prevozom- triciklom (motor s prikolico).

Aja in če še potapljaška podrobnost- mesto potopa- Secret bay!  Po najinih dosedanjih izkušnjah se enakovredno kosa z Lembeh Strait, Indonezijo. Če pa nisi potapljač, ne hodi v Anilao, ker ni kaj videt in počet! Zaradi bližine Manile, pa so cene prenočišč nabite, kot bi to bil eden najlepših krajev na svetu!

Spet v akciji

Kako hitro ugotoviš kaj vse se ti lahko zgodi v enem vikendu samo na pot je treba. Ja, spet sva šla, letos na Filipine. Država, ki nama je ostala s seznama najine poti okrog sveta. Moram priznati, da se nisem pretirano pripravljal in študiral kje bova potovala, zato pa je Tina prečesala vse forume in naštudirala vse do potankosti.

Prvič sem se zavedel da gre zares v Kuala Lumpurju, ko sem zmazal svoj prvi spicy Padang food in opravil svojo prvo veliko potrebo. Rosno čelo zaradi kombinacije visoke temperature, vlage in čilija ni puščalo dvomov, dopust se je začel. 2 urna zamuda letala do najine končne destinacije nama je dala dodaten čas za razmislek o tem kako grozno mesto je Manila in kaj vse se nama bo zgodilo ob treh ponoči, ko prispeva. Ja saj veste na forumih vse piše… No na koncu sva rutinersko obvladala letališko taksi sceno in za 4 eure premagala 15 km poti do najinega hotela. Če je nočna Manila še dajala strašen vtis iz forumov pa sva danes ugotovila, da je to samo še eno velemesto, z vsem kar paše zraven- kaotičen promet, reveži na eni in bogataši na drugi strani. Pravzaprav je čisto simpatično mesto z lepim španskim mestnim jedrom in parkom. Ugotovila sva tudi, da Nairobi, Dar el Salam in Kampala skupaj ne premorejo toliko urbanizacije kot Manila. Če so španci dali mestu arhitekturo pa so ga američani obogatili s »food spam-om« v podobi vseh velikih verig hitre hrane. Midva še vedno prisegava na azijske okuse.

Da se želodec čim prej navadi na lokalno mikrofloro sva za kosilo zavila k simpatičnemu stricu in si pogumno naročila fried noodles with pork. Od pujsa sva prepoznala le koščke jetrc vse ostalo je bilo prepuščeno domišljiji… Seveda pa izkušnja ne bi bila popolna če ne bi sedela zraven odtočnega jaška, katerega vonjave so dopolnile bogastvo okusov.

Tinino seciranje forumov pa ima tudi eno dobro stvar, ni nama treba več z rukzaki švicat in iskat hotela. Sej veste treba je pogledat vsaj tri da se lahko odločiš J Tako sva pristala v za naju luksuznem hotelu Oasis z bazenom. Opa, to pa ni kar tako! No priznati moram, da z leti paše tudi malo luksuza.

Bodi za en vikend dovolj če bo inspiracija pa še kaj napiševa.

Ko te spet zasrbijo podplati - Tanzanija

Kar ne moreva verjeti, da je že leto naokoli od najinega povratka domov. Minilo je kot bi trenil in komaj junija sva se prav zavedla, da bi bil čas, da tudi midva razmisliva o dopustu.''Ah letos bova kar doma'', sva si govorila….pa nama je z vsakim dnem to bilo vedno manj všeč. Začelo se je s skrivnim iskanjem letalskih kart….Azija? Srednja Amerika? Ali si upava v Afriko? Ponovno tisoč vabljivih destinacij , sploh ko sva knjižnico izropala vseh zanimivih Lonely planet-ov. Ampak nekje globoko v naju je tlela želja po novem, za naju še neodkitem kontinentu. In padla je odločitev, greva v Afriko, kjer je veliko živali. In kocka je padla na Tanzanijo.

Vabilo na potopisno predavanje - 2. del

Prvi del poti je za nami, pred nami še nadaljnih 8 mesecev poti. Tokrat se bomo potepali po Jugovzhodni Aziji. Najprej bomo odkrivali nenavadne kulture, čudovit podvodni svet in rajske plaže Indonezije (Bali, Sulawesi, Java, Sumatra), nato zavili v dežele Indokine (Vietnam, Laos, Kambodža) spoznali njihovo krvavo zgodovino, nenavadno kulinariko in skrivnostne templje. Na Borneu bomo poiskali naše kosmate rdeče sorodnike in druge prebivalce džungle, za konec pa nazaj zavrteli časovni stroj in se soočili s krutim sistemom Burme, spoznali nenavadno prijazne Burmance in odkrivali njena gorska plemena.

In če nam bodo zvezde naklonjene, bosta ponovno z nami Myke Lowe in Urikuri, ki se tako kot midva , težko upirata taki publiki! :)

Dvorana ŠTUK, petek 25.2.2011 ob 19.30

Upam, da se vidimo tudi tokrat!

Vabilo na potopisno predavanje

Kar ne moreva verjeti, da je že pol leta od najinega povratka. Čas res beži. In da bo najina zgodba zaključena v pravem stilu, vas v petek, 28.1.2011 ob 19.30 uri, vabiva na prvi del predstavitve najine poti v dvorano ŠTUK v Mariboru. Potepali se bomo po nepozabnih trekingih Patagonije, obiskali Slovenko Mojco na severu Čila, se z džipi podili čez prostrane planote bolivijskega altiplana, podrobneje spoznali njen živalski svet, zavili v brazilski Pantal in se po Amazonki odpeljali do Kolumbije. Ko nam bo Južne Amerike dovolj, se bomo podali po poteh Jamesa Cooka ter obiskali skrivnostni Velikonočni otok, tradicionalno Tongo in za na konec občudovali naravo Nove Zelandije.

Vljudno vabljeni,

Dva potepuha