Ko te spet zasrbijo podplati - Tanzanija

Kar ne moreva verjeti, da je že leto naokoli od najinega povratka domov. Minilo je kot bi trenil in komaj junija sva se prav zavedla, da bi bil čas, da tudi midva razmisliva o dopustu.''Ah letos bova kar doma'', sva si govorila….pa nama je z vsakim dnem to bilo vedno manj všeč. Začelo se je s skrivnim iskanjem letalskih kart….Azija? Srednja Amerika? Ali si upava v Afriko? Ponovno tisoč vabljivih destinacij , sploh ko sva knjižnico izropala vseh zanimivih Lonely planet-ov. Ampak nekje globoko v naju je tlela želja po novem, za naju še neodkitem kontinentu. In padla je odločitev, greva v Afriko, kjer je veliko živali. In kocka je padla na Tanzanijo.

Taksi

Popoln užitek

Vse se je odvijalo zelo na hitro, letalske karte, lov za safarijem…no na srečo sva dobil veliko dobrih nasvetov ljudi, ki so že bili v Tanzaniji, v veliko pomoč nama je bila Mariborčanka Nataša, ki si svoj kruh služi z agencijo v Tanzaniji.

Malica

Na drevesu je hrana bolj varna

Safari po nacinalnih parkih Tarangire, Lake Manyara, Serengeti in Ngorongoro se nama je zdel skoraj nerealen. Toliko živali in tako blizu, da bi jih skoraj lahko božal iz avtomobila, če se ne bi bal da bi roka postala slastna malica prisrčne levinje, ki sicer počiva v senci drevesa ob cesti in ne kaže nikakršnega zanimanja za homosapiense v jeklenem konjičku. Vendar po 6 dneh življenja v avtomobilu je bil čas za premik.

Popoldanski počitek prvič...

...in drugič

Hi, hi, hijena.

Savanska manekenka

Svoje ude sva razgibala z odkrivanjem vasic v okolici Lushota, ki leži sredi hribovja Usambara, nato pa zavila proti morju.

Seveda, če sva že v Tanzaniji, pa je Zanzibar skoraj obvezna destinacija. Bala sva se trum turistov, vendar očitno so vsi lepo razporejeni po resortih, tako da o občutku gneče težko govoriva. Stone town- mestece na Zanzibarju, ki je že od nekdaj predstavljalo eno glavnih trgovskih postajališč med Azijo, bližnjim vzhodom in Afriko, naju je zasvojil z odkrivanjem življenja po številnih ozkih uličicah in napol propradajočih zgradbah. Vzhodna obala Afrike je zaradi teh trgovalnih poti tudi v večini muslimanska.

Stone town

Večerne pojedine

In ker je bil čas ramadana je bilo posebno doživetje opazovati domačine v hipoglikemični fazi tik pred sončni zahodom, ki so se divje pripravljali na nočno pojedino. Plaže z belim peskom, turkiznim morjem pa ne razočarajo tudi najbolj izbirčnega plažekusca.

Masaisko obuvalo

Zanzibarski Masai

Tradicionalna jadrnica (dhow)

Za na konec je bil čas še za odkrivanje malo manj popularnih destinacij in odpravila sva se na otok Mafio. Že sama pot do pristanišča je bil prava avantura- lokalni avtobus s zapolnjenim vsakim prostim centimetrom prostora. In vsakič ko se avtobus ustavi, se vprašaš v katero luknjo ali pod kateri sedež so stisnili še dva nova potnika. In potem pristanišče Nyamisati, ki bi mu težko rekli vasica- 10 blatnih hiš in na koncu ladja- malo večji čoln krit s polvinilom. Nama so kar malo izpadle oči, ko sva jo ugledala. No še sreča, da nisva imela časa razmišljat in naslednji trenutek sva že delila usodo še z vsemi ostalimi potniki. Na najino srečo je bilo morje mirno in po 4 urah smo prispeli na otok.

Pristanišče Nyamisati

Na ladji

Naša ladja

In če je v Afriki vse na počasi, je tukaj vse še za eno prestavo bolj počasi- pole pole bi rekli domačini. Zakaj bi se človek sekiral, če pa ti na glavo padajo kokosi, banane in papaje, obkrožen pa si s turkiznim morjem polnim pisanih ribic. Najprej vasica Kilindoni, potem pa se končno prebila na drugo stran otoka do plaže in dobila svoj bungalovček pri Big blue diverjih. Svoj del plaže pred bungalovom sva si delila z lokalnimi ribiči in komaj počakala še en dan, da sva dočakala svoj prvi potop. In to je bila češnjica na smetano za na konec najinega potepanja- velike jate rib, lepe korale, ogromni skati….

In minilo je spet prehitro...