Nagrajenka koncno prejela nagrado

Presneta cilenska posta, to rabijo dolgo! No upava, da je bilo vredno pocakat :)

Se zadnjic na mrazu!

Ker se sveze meso na hladnem ne pokvari, sva se en teden prezivela na 4200 m nadmorske visine :) Tokrat v pravem altiplanu-Nacionalnem parku Sajama, ki je cisto na zahodu Bolivije in meji na Chile. Tukaj sva okusila pravo podezelsko zivljenje. Vasica Sajama steje namrec samo 20 druzin. Glede na to, da sva bila v vasi edina turista, so naju ze skoraj vzeli za svoja- edina pomanjkljivost je bila malo presvetla koza, 2 kratna visina telesa in najini ogromni podplati. Za popolne zlitje z lokalno sceno nama je manjkal tudi vonj po lamah. Tega so sicer vsak dan pridno dodajali, saj je bila vsa hrana pripravljena na lamini masti, jami!

Gejzir

Lokalna scena

Lokalke

Razvajanje v toplicah, v ozadju vulkan Sajama (najvisji vrh Bolivije)

Vicuñe

Cerkev v vasi

Hostel

Cakanje na avtobus

In da si po 2 mesecih altiplana in hribov malo pregrejeva kosti, se sedaj odpravljava v trope. Uresnicujejo se nama sanje, saj sva nasla park, kjer lahko delava z velikimi mackami in opicami. Ce koga zanimajo podrobnosti, si lahko prebere na www.intiwarayassi.org. Ker je park usred nicega in brez elektrike, bo v naslednjem mesecu najina komunikacija zelo sibka. Prva vas z internetom je namrec oddaljena 40 minut z avtobusom.

Od divjega zahoda preko kolonialnih rudnikov do bolivijskega Madrida

Wild, wild west

Gospa iz Tupize

Naslednja postaja je bila Tupiza- pravi divji zahod, kjer se v cloveku nehote porodi zelja po jahanju konja. Stirje kavboji smo osedlali svoja kljuseta in odjezdili med kaktuse in rdece kanjone. Clint Eastwood bi bil ponosen na nas.

V stilu divjega zahoda smo preziveli tudi avtobusno voznjo od Tupize do Potosija. Voznja naj bi trajala 7 ur. Na pot smo krenili z 1,5 urno zamudo in s fenomenalnim vonjem na avtobusu po kupu presvicanih stumfov. Pa smo si mislili: karta je bila res poceni. In ko se nam iz ust med spancem pocedi prva slina, se naenkrat prebudimo sredi panike na avtobusu. Odpremo oci in pred nami pozar. Lokalci kricijo in gasijo in cez 5 minut vsi stojimo zunaj. Ura je 4 zjutraj, mi usred nicega v trdi temi. Se sreca, da ima sofer seboj 2 asistenta- 12 letna pubeca, ki imata funkcijo glavnih mehanikov. Ko ''odsraufata'' svoje gremo dalje. Pa si recemo: ''saj je samo en pozar''. In ko se nam iz ust pocedi druga slina, zavlada na avtobusu spet panika- masina zakuha. Spet vsi dol, sraufamo in postopek se v nadaljni voznji ponovi se 3 krat. Na cilj prispemo s 7 urno zamudo. Nauk zgodbe: ne kupuj najcenejse karte in ne zaupaj izgledu avtobusa- vazna je masina!

Potosi

Potosi je najvecje rudarsko mesto v Boliviji, kjer se danes kopljejo cink in nekaj srebra na isti nacin kot pred 300 leti- kramp, lopata in dinamit, ki ga lahko kupis na vsaki trznici. Rahlo depresivni si ogledamo v kaksnih razmerah delajo ti rudarji. Zacnejo z 12 leti za mizerno placo in ponavadi umrejo stari okrog 50 let. Groza!!!

Wannabe rudarji

Edini obrok v rudniku- zvecenje koke

Pravo nasprotje Potosija predstavlja Sucre, kjer se cedita med in mleko. Sucre je bil vcasih glavno mesto Bolivije, danes je center prava in vrhovnega sodisca. Studij prava je zato tukaj zelo in. V mestu ima vsaka druga hisa odvetnisko pisarno. Mesto je zelo urejeno in spominja na Madrid. (Tini najlepse juznoamerisko mesto do sedaj).

Sucre

Trznica v vasi Tarabuco...

...in njeni...


...obrazi

Ker naju tukaj zapuscata Dusan in Luka, se poslovimo v pravem stajerskem slogu (Dusan ti ze ves!).

Stajerska odprava v Bolivijo

Ocitno je Bolivija kraj, kjer midva vedno srecava ljudi nase rodne grude. Drugic v Boliviji in tokrat potujeva z Lukom in Dusanom, nasmejanima Mariborcanoma iz desnega brega Drave. Dogodivscina se zacne s precenjem Salar de Uyunija- slane puscave ob osmih zjutraj iz San Pedra de Atacame. Najprej z avtobusom do bolivijske meje, kjer nas ze caka nas dzip in sofer Juan. Spoznamo se 2 clana nase odprave, 2 japanski bubi Tetsuyo in Emi. Sta zelo netipicna Japonca, ki veliko potujeta, vendar tokrat le na 14 dnevnem dopustu (baje je to visek dopusta, ki si ga lahko vzames v enem kosu na Japonskem). Tetsuya je drugace pravi hard core popotnik, saj je bil pred 10 leti 4,5 leta na poti. Njegova zmagovalna zgodba pa je, ko je v Pakistanu zaradi lakote kupil in lastnorocno zaklal kuro. Oba nas zabavata s tipicnim japonskim kriljenjem in glasnimi vzdihljaji nad lepotami salarja.

Spoznanje nasega soferja Juana nas zelo pomiri, saj krozijo raznovrstne zgodbe o pijanih soferjih in nesrecah z dzipi. Pubec je zelo primeren za formulo ena saj odlicno obvlada svojega konjicka, v trenutku zamenja predrto gumo in napolni tank bencina iz kanistra na strehi dzipa.

Vse besede o lepotah salarja bi bile odvec saj slike povedo vse. Tri dni nase pustolovscine minijo kot bi trenil. S solzo v oceh (zenski del) se poslovimo od nasih japoncev in sklenemo, da zacnemo uvazati hi-tech japonske WC-je v Slovenijo (le-ti ti ne samo operejo in posusijo zadnjo plat, privoscijo ti tudi masazo).

Laguna Blanca

Laguna Colorada

Narcis

Druzina

Zmenek

Nase prenocisce

Pocitek

Pridobivanje soli

Kaktussssss

Belo in modro v salarju

Leteca ekipa

Pokopalisce vlakov

En hribcek bom kupil...

Soncno jutro, nebo brez oblacka in domaca beseda gospe Mojce naju pocasi prebujajo v se en lep dan v San Pedru de Atacama. Po slabih 2 mesecih najine odprave naletiva na prvo slovenko oziroma najdeva hostel, ki je v lasti simpaticne stajerke in njenega cilenskega moza. Mojco je pred 14 leti v te kraje pripeljala zelja po odkrivanju sveta, a je zaradi ljubezni ostala kar tukaj. Tako sta z mozem najprej zacela s kaficem in sedaj hostlom imenovanim Sonchek. V zraku se zacuti domaca energija, urejenost, milo v kopalnici in vonj po jabolcnem strudlu. In ker se ocitno slovenci zavohamo, se v hostlu pojavita se dva mariborcana Luka in Dusan. Zurka se zacne- zivel 1. maj v cilensko slovenski zasedbi.

Prvomajska pojedina

Gospa Mojca

Zar po cilensko- kozlicek in lignji na sajtrgi

Se je pa marsikaj zgodilo od zadnjega porocanja. Najprej raj za vinske musice- Mendoza, mesto za razvajanje ob gurmanskih uzitkih. Ze ob misli nazaj se nama cedijo sline po argentinskih sniclih, ki se jih ne mores navelicat in odlicnem vinu. Kdor zna pac zna!

Degustacija

Na vinski cesti

Tukaj se pije Malbec

Po dolgem premisleku ugotoviva, da je ze cas da se premakneva bolj na sever. Adijo Argentina in se en pozdrav Chilu. Tokrat cisto na sever v San Pedro de Atacama, ki ga obdaja najbolj suha puscava na svetu in kjer zelo hitro izgledas kot jabolcni krhelj. Pot je trajala 30 ur, vendar ob avtobusnih prevozih, ki jih nudijo tukaj je to mala malica oziroma tudi pravo razvajanje za dolgonogega evropejca. Tokrat sva si privoscila bus cama (postelja), ki izgleda kot business class v letalu.

Skoraj kot postelja...

Na poti si ogledava se najvisji vrh Juzne Amerike- Aconcaguo

No in nazaj v Atacamo, ki naju razvaja s spektakularno naravo.

Dirka po kanjonu

Dirkac stevilka 2

Dolina Lune...

... in njene abstraktne formacije.

Gejziri El Tatio

Jutri pa v Bolivijo. Jupi!