Wednesday 23 December 2009
Thursday 10 December 2009
Sulawesi- otok mladih psov
Zunaj lije kot iz skafa, midva pa na varnem pod streho najinega hotela podozivljava utrinke enomesecnaga potepanja po Sulwesiju. Dezevna doba nama je do sedaj pridno prizanasala, danes pa bo ocitno nadoknadila vse za nazaj. Na sreco se nama je uspelo prebiti do Tane Toraje, ki ima dobro cestno povezavo z Makasarjem, od koder letiva cez 2 dni. Ceste in elektrika so namrec tukaj bolj sibka tocka. Sad jih ima, sad jih nema! Ce pa ze so, pa jih rado zasuje, sanacija traja od pol do enega leta. Tudi nama je pot do Tane Toraje prekrizal plaz, tako sva najino avtobusno voznjo podaljasala iz 10 na 20 ur in se peljala okoli riti v zep. Ob prerjavelih busih z redkimi izjemami so glavna prevozna sredstva tukaj Toyota Kijang (razlicica Toyotinega dzipa v vseh moznih oblikah od leta 1950 do danes), bemo ( kombi s klopmi, v katerem nikoli ne zmanjka prostora se za kakega potnika) in seveda ultra udoben ojek ( moped, kjer je premala celada in veter v laseh vkljucena v ceno). Za vsak premik iz tocke A v tocko B si je treba vzeti cas, flaso vode in jeklene zivce, vendar se spaca. Otok je namrec mesanica noro lepe narave, prijaznih ljudi in skrivnostne kulture.
Na severu otoka sva najprej odkrivala podvodni svet. Bunaken in Lembeh strait sodita med boljse potapljaske destinacije. Midva, potapljaska zelenca, sva ob vsej tej lepoti skoraj pozabila dihati!
Naslednja destinacija je bilo otocje Togean, ki je pravo potovanje v preteklost. Signal za mobitel, internet in elektrika so tako pogosti kot voda v Sahari. Kaj kmalu ugotovis, da se da na otocku iz razglednice precej lahko preziveti brez vse tehnoloske navlake.
Na jugu Sulawesija, se obdana s hribi, skriva pokrajina Tana Toraja. To je dezela rizevih polj, plantaz kave, kakava, vodnih bivolov in tradicionalnih his, s strehami v obliki ladje, ki ji je kljub pokristjanjevanju uspelo ohraniti svojo starodavno tradicijo in nenavadne pogrebne rituale. Le ti izvirajo iz mocnega verovanja v posmrtno zivljenje. Vsak prebivalec Toraje ima 2 pogreba. Prvega takoj po smrti in drugi veliki pogreb, ko so vse priprave koncane. Le ta je ponavadi v susni dobi, med julijem in septembrom. Posmrtni ostanki do koncnega pogreba ostanejo v hisi umrlega, kjer ga balzamirajo z zelisci ali novodobnimi tehnikami- formalinom. Pogrebna slovesnost se odvija vec dni po natancnem programu (sprejem gostov, sprejem trupla, molitve, plesi, predstavitev daril gostov, zrtvovanja zivali, bikoborbe bivolov). Vsak dan slovesnost obisce na stotine ljudi. Vsak obiskovalec prinese darilo po svojih zmoznostih. Darila se popisejo, saj je strogo zapovedano, da se v isti velikosti povrnejo na lastnem pogrebu. Najbolj pogosta darila so bivoli, prasici, cigareti, sladkor, riz. Vodni bivoli predstavljajo statusni simbol in ljudje verjamejo, da morajo duse zivali slediti lastniku in tako se zrtvujejo na pogrebni slovesnosti. Vcasih tudi do 300 bivolov in prasicev. Najbolj iskani bivoli so albino bivoli, ki se prodajajo za ceno dobrega avtomobila.
Kot si lahko predstavljate taksen obred stane celo premozenje in prebivalci tako celo zivljenje sparajo za ta dogodek. Tudi grobovi so poglavje zase.
Po enem mesecu sva se prebila tudi do odgovora, zakaj so na severu Sulawesija samo mladi psi in zakaj se moski vec ukvarjajo s petelini kot s svojimi otroci. In odgovor je taksen; psi so gurmanska specialiteta. Iz socustvovanja do svojih strank te specialitete nisva probala. Petelini pa so moska igraca- ilegalni petelinji boji namrec predstavljajo zelo dober vir zasluzka.
Ja tako je to na Sulawesiju...........bi lahko napisala se kako stran, pa naj se kaj ostane za doma.
Na severu otoka sva najprej odkrivala podvodni svet. Bunaken in Lembeh strait sodita med boljse potapljaske destinacije. Midva, potapljaska zelenca, sva ob vsej tej lepoti skoraj pozabila dihati!
Naslednja destinacija je bilo otocje Togean, ki je pravo potovanje v preteklost. Signal za mobitel, internet in elektrika so tako pogosti kot voda v Sahari. Kaj kmalu ugotovis, da se da na otocku iz razglednice precej lahko preziveti brez vse tehnoloske navlake.
Na jugu Sulawesija, se obdana s hribi, skriva pokrajina Tana Toraja. To je dezela rizevih polj, plantaz kave, kakava, vodnih bivolov in tradicionalnih his, s strehami v obliki ladje, ki ji je kljub pokristjanjevanju uspelo ohraniti svojo starodavno tradicijo in nenavadne pogrebne rituale. Le ti izvirajo iz mocnega verovanja v posmrtno zivljenje. Vsak prebivalec Toraje ima 2 pogreba. Prvega takoj po smrti in drugi veliki pogreb, ko so vse priprave koncane. Le ta je ponavadi v susni dobi, med julijem in septembrom. Posmrtni ostanki do koncnega pogreba ostanejo v hisi umrlega, kjer ga balzamirajo z zelisci ali novodobnimi tehnikami- formalinom. Pogrebna slovesnost se odvija vec dni po natancnem programu (sprejem gostov, sprejem trupla, molitve, plesi, predstavitev daril gostov, zrtvovanja zivali, bikoborbe bivolov). Vsak dan slovesnost obisce na stotine ljudi. Vsak obiskovalec prinese darilo po svojih zmoznostih. Darila se popisejo, saj je strogo zapovedano, da se v isti velikosti povrnejo na lastnem pogrebu. Najbolj pogosta darila so bivoli, prasici, cigareti, sladkor, riz. Vodni bivoli predstavljajo statusni simbol in ljudje verjamejo, da morajo duse zivali slediti lastniku in tako se zrtvujejo na pogrebni slovesnosti. Vcasih tudi do 300 bivolov in prasicev. Najbolj iskani bivoli so albino bivoli, ki se prodajajo za ceno dobrega avtomobila.
Kot si lahko predstavljate taksen obred stane celo premozenje in prebivalci tako celo zivljenje sparajo za ta dogodek. Tudi grobovi so poglavje zase.
Po enem mesecu sva se prebila tudi do odgovora, zakaj so na severu Sulawesija samo mladi psi in zakaj se moski vec ukvarjajo s petelini kot s svojimi otroci. In odgovor je taksen; psi so gurmanska specialiteta. Iz socustvovanja do svojih strank te specialitete nisva probala. Petelini pa so moska igraca- ilegalni petelinji boji namrec predstavljajo zelo dober vir zasluzka.
Ja tako je to na Sulawesiju...........bi lahko napisala se kako stran, pa naj se kaj ostane za doma.
Navdusena potapljacica
Slovenija je kolonizirala svoj prvi otok!
Rajska plaza
Vasica na otocju Togean
V vasici Malenge
Ko pride ladja
Nasa plaza...
....in korale
Tradicionalna hisa v Tani Toraji
Lepotec vrtoglave vrednosti (Milka krava obstaja!)
Na pogrebni slovesnosti
Zrtvovanje
Ples in prinasanje daril
Ko je jaci!?
Grobovi
Lokalne sarmerkeSunday 6 December 2009
Sulawesi- underwater garden of eden
Lots of diving and snorkling. Dave thanks for these amazing photos.
Sea urchin
Coral shrimp on a bubble coral
Striped catfish
Nudibranch
Another nudibranch
Mandarin fish
Hairy frogfish
Green turtle
Sea horse
Crab
Cowfish
Hmm...
Boxer shrimpSunday 8 November 2009
Bali
V Novi Zelandiji sva bentila nad mrazom, zdaj pa svicava kot zmaja. Preskok je bil divji. Od pomrznjenih brkov na J polobli, do tistih lepih svetlecih kapljic pod nosom, ki te spravljajo v zadrego. Tropi! Pocasi se spreminjava v rozine, ker vsaka litrca vode izpari v trenutku. Sok pa ni bil samo temperaturni, ampak tudi kulturni. Mravljisce ljudi, restavracije, hoteli, divji promet in nesteto vprasanj lokalcev: “Massage? Transport? Very cheap! Look, look!” naju je prve dni kar spravljalo ob zivce. Zacela sva v Kuti, ki bi jo lahko poimenovala kar avstralska Ibiza. Kar tezko si je predstavljati vse te trume turistov, ki pozirajo vse mozne turisticne usluge nasmejanih lokalcev. Jim pa ni za zamerit, let iz Z Avstralije traja le 2,5 ure, let cez Avstralijo pa 4 ure. Cene so turisticno nabite, vendar se vedno smesno nizke.
Kaj kmalu sva iz tega kaosa odpujsala v notranjost. Ubud je kulturno sredisce Balija, obdano s prekrasnimi rizevimi polji in vasicami, ki izdelujejo vse mogoce. No in tukaj ti postane jasno od kod se zalaga Ikea in pol nasih trgovin. Bali! In ko sva midva zivela v dobri veri, da se “african tribal work” = kipci, maske in podobne stvari izdelujejo v Afriki, sva se krepko motila. Delavnice razlicnih stvari je bolje steti v kilometrih, moznostim za barantanje pa ni konca. Prvi ceni, vedno sledi vprasanje: “here for bussiness?” Potem je cena cisto druga in prav smesna. No in nehote se ti porodi misel o uvozu par kontejnerjev dizajnerskega pohistva.
Sva pa tukaj odkrila se novo adrenalinsko aktivnost – voznja s skuterjem. Carska opcija za odkrivanje otoka, ceprav precej naporna! Velja namrec pravilo mocnejsega. Ob bajkerjih, avtomobilih in avtobusih so redni udelezenci v prometu tudi psi, macke, race in kokosi!
Ocarala so naju rizeva polja, neverjetno prijazni ljudje, njihova religija in darovanja, lepe plaze pa bova morala poiskati kje drugje..............cez par dni sibava na Sulawesi!
Kaj kmalu sva iz tega kaosa odpujsala v notranjost. Ubud je kulturno sredisce Balija, obdano s prekrasnimi rizevimi polji in vasicami, ki izdelujejo vse mogoce. No in tukaj ti postane jasno od kod se zalaga Ikea in pol nasih trgovin. Bali! In ko sva midva zivela v dobri veri, da se “african tribal work” = kipci, maske in podobne stvari izdelujejo v Afriki, sva se krepko motila. Delavnice razlicnih stvari je bolje steti v kilometrih, moznostim za barantanje pa ni konca. Prvi ceni, vedno sledi vprasanje: “here for bussiness?” Potem je cena cisto druga in prav smesna. No in nehote se ti porodi misel o uvozu par kontejnerjev dizajnerskega pohistva.
Sva pa tukaj odkrila se novo adrenalinsko aktivnost – voznja s skuterjem. Carska opcija za odkrivanje otoka, ceprav precej naporna! Velja namrec pravilo mocnejsega. Ob bajkerjih, avtomobilih in avtobusih so redni udelezenci v prometu tudi psi, macke, race in kokosi!
Ocarala so naju rizeva polja, neverjetno prijazni ljudje, njihova religija in darovanja, lepe plaze pa bova morala poiskati kje drugje..............cez par dni sibava na Sulawesi!
Tradicionalni plesi
Rizeva polja
In kaj je to?
Pri obredu
Daritev
Lokalni bajkerji
Turisticni bajkerji
Durian- najbolj smrdljivi sadez (se kosa s smrdljivim francoskim sirom in ga je prepovedano nosit v hotel). Okus je prav dober. Ne priporocava pred zmenkom.
Lokalci na sihtu
Eden od nestetih templjev
Subscribe to:
Posts (Atom)