Cartagena in okolica = cista romantika

Karibi

Poletje je tukaj in cas je za Karibe! V zraku se cuti mocan afriski vpliv, ki pa se ne kaze samo v barvi koze, ampak tudi v nacinu zivljenja. Tukaj je bistvo zivljenja viseca mreza, mrzla Aguila (lokalno pivo) in beseda tranquillo (na izi). Tudi midva sva kaj hitro podlegla temu ritmu in zabila 10 dni v Tagangi. Da pa ne bi bila cisto nekoristna sva postala certificirana potapljaca. Taganga je mala ribiska vasica, ki je pred 10 leti verjetno se ni bilo na zemljevidu, sedaj pa dozivlja pravi razcvet in invazijo Izraelcev in Americanov. Sprva je kar tezko verjeti kaj je na tej vasici tako privlacnega (plaze niso nic posebnega, ulice se vedno v prasnem oblaku in elektrika prihaja v obrokih), vendar ko te vaski ritem potegne vase mu je tezko uiti. Zmagovalen dogodek Tagange je bil, ko je eden izmed predstavnikov glodalcev ponoci pomalical Tinine umazane gatke- ocitno cenjena gurmanska specialiteta.

In ko se nama je koncno uspelo lociti od Tagange, sva osvojila se najsevernejso tocko J Amerike (bogu za nogu)- polotok Guajira- dom ljudstva Wayuu. Le to ni bilo nikoli kolonizirano in se danes ostaja samosvoje ter ohranja nacin zivljenja, ki se je v zadnjih 100 letih le malo spremenil. Njihovo bojevitost sva obcutila tudi na lastni kozi. Ko sva se vracala nazaj v 'civilizacijo' sva naletela na cestne barikade zaradi nestrinjanja z drzavno politiko. Predvidena enourna voznja z busom se je tako spremenila v 5 urno voznjo po makadamu na zadku kamiona v druzbi 100 kil manga in ob politicni debati strastne zenske ljudstva Wayuu .

Vesoljca

Riba biba

Zamujam v solo!

Baricharra

Indijanec iz Tayrone

Za hrano se je treba pomatrat

Park Tyrona

Taganga

Puscava polootoka Guajira

Pozer

Se en pozer na najsevernejsi tocki J Amerike

Lokalci na sihtu

Preziveli- ljudje in 100 kil manga

Kolumbija- ljubezen na prvi pogled

Po tisocih kilometrih na avtobusu, ladji in v zraku sva koncno prispela v tezko pricakovano Kolumbijo. S cmokom v grlu in benko spuro sva prestopila mejo v dezelo kokaina, orozja in gverile. Sok! Kot bi se zbudila v pravljici. Namesto Escobarja in njegovih kompanjonov so naju pricakali nasmejani ljudje, vonj po dobri kavi in prijazna beseda na vsakem vogalu. Kar tezko verjames, da je ta dezela na tako slabem glasu.
Po sestih dneh ladje sva en teden prezivela v Leticii, ki je mesto na tromeji med Perujem, Brazilijo in Kolumbijo. To je bil cas za razvajanje z neznanim tropskim sadjem, tekanjem po dzungli in z najlepsim razgledom iz WC-ja.

Mrces

Jutro na Rio Yavari

Kraljevi lokvanji

Najina cabaña sredi dzungle

In se zadnja stran- WC z najlepsim razgledom

Sosed kajman

In obrazi Amazonke...

Neznzno pleme