Razvrat v Kuala Lumpurju

Kuala Lumpur je mesto v katerega se vračava z vedno večjim veseljem. Če dobro pomislim, sva ga sedaj prečkala že šestič, saj nama »hočeš nočeš« vedno pade v letalsko karto, kot odlično in zelo ugodno izhodišče za ostale azijske destinacije.  Težko je opisat občutek, ko ti tako oddaljeno mesto zleze pod kožo in vedno znova obuja spomine, ki so ostali od prejšnjega postanka. Mogoče zato, ker ga ne dojemava kot mesto v katerem hočeva videt kakšno znamenitost, vendar se v njem razvajava in tekava po opravkih. Sprehod po ulicah Kuala Lumpurja je vedno doživetje. Prvi koraki v mestu te najprej presenetijo z visoko vlago v zraku (originalen prevod besede Kuala Lumpur je blatno sotočje), na katero pa hitro pozabiš, ko te objamejo oblaki začimbnih mešanic, ki se širijo iz loncev uličnih kuharjev, ki te že zgodaj zjutraj vabijo na ribo v omaki, meso na žaru in kepo riža. Mesto je pravi kulinarični razvrat, ulični prodajalci hrane rastejo kot gobe po dežju. Že od svojih zgodnjih začetkov je mesto ogromna mešanica različnih kultur, vendar največje rivalstvo obstaja med Indijci in Kitajci, ki tekmujejo za kulinarični in trgovski prevzem mesta. Vsakič znova me očara prijazen pozdrav indijskega natakarja s svojo prikupno angleščino: »Madam good morning, come for breakfast?« In kot bi rekel Bine Volčič, pri njih doživiš eksplozijo okusov v vsaki jedi, ki ti jo prinesejo na mizo.

 Težka izbira...

Kaj bi danes, goloba ali žabo?

 Lahka juhica z morskimi sadeži za zvečer

 Ni ga čez sushi

 Dim sum- specilaitete velikih kitajskih mojstrov

 

Tokrat si zvišava svoj nočitveni standard in si preko AIR B&B (res priporočam) rezervirava prikupno stanovanje med stolpnica v samem središču mesta. Njegova posebnost ni samo, da stanujeva v 20. nadstropju, ki ti na balkonu zbudi vrtoglavico, ampak »infinity« bazen, katerem čofotava vsako jutro in večer kot dva otroka. Pravi razvrat!

Home away from home

 Razgled z balkona

 Bazen z razgledom

In kaj so najini opravki. Gašperjev um se osredotoča na LOW YAT nakupovalni center, ki je meka za najnovejšo tehniko, jaz pa oko ostrim na bolj ženskam prijazne centre z oblekami in kozmetiko. Količina le teh je neverjetna, hkrati pa množica ljudi, ki zapolni vse te prodajalne. Domišljijo mi burijo ženske v burkah, ki vedno prihajajo s polnimi rokami vrečk iz najdražjih trgovin, čeprav njihovo oblačilo razkriva samo oči. Sprašujem se, kako so oblečene pod to črnino, vendar že popoln make up na očeh ti pove, da tam spodaj ni gospa v trenirki.  Posebna klima vlada v kitajski četrti, kjer ponaredki nimajo meja. Barantanje je tukaj obvezna oprema in ko že misliš, da si dobil zmagovalno ceno, ti nasmeh izpod  »wanna be« brk kitajskega prodajalca, še vedno pove, da jo je on odnesel bolje kot ti.

Prebujanje kitajske četrti

 In še ulov dneva

Po dnevu in pol, ko imajo najine noge podobo slonjih tac in utripa lučka »low energy, please recharge« se odvlečeva na letališče in padeva v sedež na letalu. Tokrat ni ostalo energije niti za kak dober film…pa lahko noč, se vidimo doma!

Kako izbereva destinacijo?

A si med tistimi, ki se sprašuješ zakaj še potujeva?

Velikokrat dobiva vprašanje ali nisva videla že vsega?

Odgovor je na dlani: NE

Kdo bi se lahko naveličal takega kiča? (Otok Malapascua)

Če dobro premislim, se seznam kar daljša, je pa res, da sedaj destinacije izbirava drugače kot včasih. Pa ne zato ker sva bolj modra J (čeprav je res!), vendar s časom so se nama stvari začele ponavljati in nisva videla več izziva ne želje, da pogledava vsak slap, vsak kamen in vsako lokalno vasico.

Čokoladni hribčki (Otok Bohol)

In kaj naju vleče sedaj?

Nežen 10 metrski velikan, ki nama je orosil masko! 

Popotniki iščemo različne stvari, eni dobro zabavo, drugi odročne vasi brez vsega, hribe, valove… Nama destinacijo narekujejo živali, nadvodne in zadnje čase predvsem podvodne. Tako je tudi padla kocka na Filipine, saj ponuja ogromno potapljaških destinacij z različnimi posebnostmi. Vendar največja želja je bil morski pes kitovec (whaleshark), ki ga neuspešno iščeva že par let. In to je razlog, zakaj se letos preganjava od plaže do plaže J Seveda pa mora biti vse skupaj zabeljeno z odkrivanjem novih krajev, običajev, druženjem, hrane, prijetnimi in neprijetnimi pripetljaji.

Zadnje 10 dni se preganjava po otoški skupini Visayas, od plaže do plaže in malo naokoli!

 Še en velikan!

 Iz oči v oči z morskim psom (Thresher shark) na mojem 100 potopu!

 Threser shark v vsej svoji veličini!

Ko si tako blizu, raje gledaš stran :)

Mogoče pa je pravi odgovor na vprašanje najinih nemirnih duš v genih, kar sem prebrala nedavno. Sva očitno med tistimi, ki imava veliko koncentracijo dopamina v možganih, katerega določa »Wanderlust gen« (http://elitedaily.com/life/culture/wanderlust-gene-people-born-travel/953464/).

 Meduza velikanka

 Tarsier- med najmanjšimi primati na svetu- velikost čevapčiča- 10-15 cm

Neznana žival na plaži!

Kaj počnejo Filipinci v nedeljo popoldne?

Vzgoja borcev 

 Šampion Hajni

Ring je pripravljen

Pobiranje stav 

Spoznavanje borcev

Akcija! 

V iskanju Leonarda Di Capria

Pot naju je zanesla na sever Palawana, v El Nido, ki velja za najbolj turistično točko tega otoka. Včasih zaspana ribiška vasica doživlja turistični bum. To zelo hitro ugotoviš po številu različnih mednarodnih restavracij, trgovinah s spominki, picerijami s krušno pečjo in ko v piščančjem curry-ju dobiš  belo meso brez kosti. V bistvu včasih kar paše, sploh ker filipinska hrana ni ravno presežek. V njihovi kuhinji ne gre brez sladkorja in kisa (npr. testenine z zelenjavo in veliko sladkorja).

Na srečo brez sladkorja. Jupi!

In zakaj je El Nido tako znan? Če združiš kraški svet in tropsko morje, dobiš El Nido. Skalnati hribčki se kot gobice dvigajo iz morja in vzbujajo domišljijo z različnimi oblikami, v notranjosti pa sramežljivo skrivajo prelepe plaže, skrite lagune in podvodne jame.  Res prelepo. Prvi vtis je rahlo zavajajoč, ker misliš, da si se znašel na treningu borilnih veščin s palico, potem se zaveš, da so to samo azijski turisti s svojimi »selfie« palicami, ki tekmujejo koliko »selfijev«  lahko posnamejo v eni minuti. V glavnem, life is all about selfie!

 Gobica El Nida

 Skrita laguna

Filipinci tudi živijo za lepotne izbore. Izveva, da so na zadnjem svetovnem izboru miss sveta Filipini zasedli komaj 6. mesto, kar je bil nacionalni polom. In očitno sva na pravem mestu ob pravem času. Zvečer se namreč znajdeva na festivalu lepote. Najprej Miss El Nida, drugi dan Miss ladyboy-ev, ki so skoraj neprepoznavni v svoji moškosti in požanjejo še več navdušenja kot ostale misice.  Mislim, da bi se Slovenci lahko marsikaj naučili od Filipincev- strpnosti sigurno!

 Moški ali ženska???

Ženska ali moški???

In če se že cel čas sprašujete, kaj počne lepi Leo v  naslovu. Avtor knjige The Beach je namreč svojo idejo za knjigo baje dobil v El Nidu. Lea žal nisva našla, baje mu kopalke več ne dišijo na stara leta J.

Plaža Nacpan

In še za konec...

Med ribiči, kokosi in meduzami, ki ne ožigajo- Port Barton in naokrog

Ker imajo Filipini več kot 7000 otokov sva se hitro poslovila od otoka Luzon in odletela na otok Palawan, ki je trenutno najbolj vroča destinacija Filipinov, kljub temu, da velja še za turistično zelo nerazvit otok. Že na letališču nama je bilo jasno, da se tukaj življenje odvija še za dve prestavi počasneje in da vstopava v pravo otoško življenje, neasvaltirane ceste in počasen tempo. Veliko pove že podatek, da je bankomat ali banka, kjer bi lahko prišel do denarja, samo v glavnem mestu otoka.

Prvi premik narediva z lokalnim avtobusom, ki naju po zaviti makedamski cesti in živo zelenimi riževimi polji pripelje v Port Barton. To je umirjena ribiška vasica z nekaj bungalovi, elektriko na obroke in prijaznimi domačini. Na mojo željo sva se iskanja nastanitve lotila »old school« brez TripAdvisor-ja in Bookinga, si vzela pol ure časa naredila tržno raziskavo in za eno noč pristala v hiški na drevesu ob plaži. Simpatično ni kaj, ampak ko moraš ponoči na WC pa precej avanturistično… Sledila je selitev, ki pa ni prinesla samo lažje nočne logistike ampak tudi zanimive in zabavne sosede. Navdušita naju švedska backpackerja po duši in srcu v svojih 60-ih, ki potujeta še vedno tako kot leta 1983, ko sta prvič z nahrbtniki odšla na Tajsko. 

Družno smo ugotovili, da se tudi popotniški svet spreminja in da je splet naredil svoje. Kot vedno, naju preseneti, kakšna je razlika med ljudmi, ki obiskujejo hotele malo višjega cenovnega razreda, kjer mora biti vse popolno ali pa malo cenejši okvir prenočišč, vendar še vedno zelo prikupen. V prvem je komunikacija med gosti enaka 0, medtem ko si v drugem takoj del skupine in kjer dobi potovanje za naju tisti pravi pomen.

Hočeš nočeš pa so v  otoško družino vključeni tudi petelini. Filipini namreč ne prepovedujejo petelinjih bojev in je to nedeljski nacionalni šport. Vse lepo in prav, taka je pač kultura, vendar to pomeni, da so tudi pri vsaki hiši vsaj 3 petelini, na vsako vas kakih 500 primerkov. Ta 500 članski pevski zbor najrajši vadi v zgodnjih jutranjih urah. Predstavljate si lahko, da je spanec bolj rahel. Včasih se zdi, da ti petelini prav tekmujejo, kdo bo zapel prvi in 3 zjutraj se jim zdi odlična ura za pričetek. Skratka, če nočeš biti izgnan iz otoka, ker bi zadavil vsakega petelina posebej, so »štopli« za ušesa obvezna oprema!

Po 4 dneh se vkrcava na ladjico in prispeva do naslednjega obalnega mesta San Vicente in njegove 14 kilometerske plaža. Filipinska vlada se je odločila, da bo to naslednji Boracay, torej ogromen projekt z velikimi hoteli, zato se v ozadju že gradita čisto novo letališče in cesta. Vesela sva, da sva jo uspela ujeti še v svoji prvinski obliki z lokalnimi ribiči, otroci in kokosovimi palmami v ozadju. Naslednjič zagotovo ne bo več taka, saj se stvari v Aziji spreminjajo s svetlobno hitrostjo.