The beach

Somebody told us about it. It was hard to believe that still exists as Tailand is ful off turists. You get the feeling that half of the Germany and Sweden moved over here in this time of the year!
We checked it out and it is true.... little paradise with almost no people, electricity 4 hours per day, no cars, no motorbikes, but lots of crabs :)

One year away party!

Some sugar!

Breakfast

Our home

Big foot mama

Sun protection :)

Time to go.

Our bay

Bye bye little island, maybe we see you again sometime!

Vsi odhajajo, midva ostajava...

Leto je naokoli. Kar ne moreva verjeti, kako hitro je minilo. Zadnja dva meseca, odkar sva imela druzbo, sta kar izpuhtela. Bolj se je blizal najin odhod domov, tezje se je bilo soociti s tem dejstvom. In odlocitev je padla, ostajava. Morava pa priznati, da je bil odlocitev zelo tezka. Na eni strani te vlece naprej, saj je pred nama se toliko norih krajev, ljudi, navad, obicajev, ki bi jih rada spoznala, na drugi strani pa se po enem letu pozna domotozje. Manjkate nam starsi, prijatelji, bratec, sestrca, Nanka, filana paprika, kislo zelje, najina kmetija....seznam bi verjetno lahko pisala kar cel dan. Potem pa si reces, kdaj bo spet taka priloznost, 4 meseci bodo naokrog kot bi trenil. Midva sibava novim dogodivcinam naproti, pa se vidimo 6. julija oz. baje na zakljucku festivala Lent!

Zadnji dan so bathi (tajski denar) kar leteli, nahrbtnik je bil skoraj premajhen. Slovo 2 je uspelo, Spela ze guli klopi na faksu.

Ze drugo jutro sta prisla Marjeta in Ales in skupaj smo odkrivali Bangkok

Slovenska odprava brez fotografa.

Velik nasmesek ob prejetju vize za Burmo. Ze vhod v ambasado obeta veliko :)

Se en divji shopping in nato paket za domov.....popotnika namrec zapuscata azijo in se podajata v drazje kraje.

Pa sta sla! In se vidimo v Sloveniji, ce preziviva uvajanje nazaj v realnost!

Potep po templjih Angkor

Khmerske dekline

Leta 802 je Jayavarman II zdruzil khmersko ljudstvo in se proglasil za vesoljnega vladarja in boga ter s tem postal prvi od 39 kraljev ki so vladali najvecjem kraljestvu v jugovzhodni Aziji. Tako se je rodila era Angkorja, ki jo zaznamujejo skrivnostni templji, palace, kompleksni namakalni sistemi in mesta z obzidji. Kralji so svojo mojstrovino ustvarjali vec kot 600 let na 3000 kvadratnih kilometrih ozemlja okrog Siem Reap-a.

Najvecji je tempelj Angkor (wat)

Banteay Srei- eden najbolj dodelanih in rezljanih templjev

Tempelj Banteay Samre

Z dzunglo prerasceni tempelj Preah Khan

Wannabe Angelina Jolie
Lokalni prodajalci razglednic

Mimo templjev v solo

Spela se shoppingu ni mogla upreti tudi med templji

Nismo edini, ki smo cakali na soncni zahod

A prepoznate sceno iz filma Tomb Rider? Angelina je bila ta dan zal odsotna.

Najbolj fotogenicni tempelj in Tinin favorit Ta Phrom

Drevesa ne poznajo meja. Slika je nastala po odlocnem Tininem posredovanju, ko je z lastnim telesom za 5 sekund ustavila avtobus agresivnih japoncev, ki so okupirali celotno sceno.

Soocenje s kraljem Jayavarmanom VII

Pa sva si nasle dom!

Tempelj Bayon- sredisce najbolj mogocnega mesta Angkor Thom

Ko te preseneti polna luna

Siem Reap je kljub bliscu Angkor Wata, druga najrevnejsa provinca v Kambodzi. Veliko druzin svojim otrokom ne more zagotoviti normalnega solanja. V zameno za riz, ki ga dobi druzina, otroci ne rabijo delati in lahko obiskujejo solo, ki deluje na dobrodelni ravni.

V program smo se vkljucili tudi mi in tako vsaj malo poskusali pomagati.

Bela in crna Kambodza

Prebili smo se cez mejo v Kambodzo, kjer je tudi tamali uspelo dobiti vizo 'on arrival'. Glede na to, da je Kambodza ena najrevnejsih drzav v tem delu sveta, korupcija ne pociva. Ko prestopimo iz laoske strani na kambosko, se kaca turistov zacne viti med razlicnimi postajami z uradniki. Kar hitro nam postane jasno, zakaj so vsi nasmejani. Najprej hisica zdravja, merjenje temperature 1USD po glavi. Nato hisica za vize kjer uradnik pred sabo drzi list 23USD (viza uradno stane 20USD) plus loncek za uradnika 1USD. No in koncno se tretja hisica, kjer dobis stampiljko v potni list. Tudi ta vescina vrtenja stempiljke je vrlina in stane 1USD po glavi. Ostanemo brez besed, vendar globoko vdihnemo in se odpravimo novim dogodivscinam naproti.

Kraljeva palaca v Phnom Penhu

Del kraljeve palace

Po dolgih urah na avtobusu koncno prispemo v Phnom Penh. Ura je 10 zvecer in ze smo s tuk-tukom na lovu za posteljo. Mesto zgleda urejeno, super ceste, zlate palace, templji, lepi hoteli. Kaj kmalu znajdemo v zakotni ulici polni najstniskih deklic, ki pred 'guest house-i' ponujajo svoje usluge. Prav zalostno, vendar kruta resnica. Trgovina z belim blagom in otroci je tukaj zal v velikem razmahu. Kljub temu, da sami dojamemo, nam tudi tuk tuk voznik razlozi, da ti hotelcki ne sprejemajo turistov z velikimi rukzaki. Ob 11. uri zvecer nam tako s pomocjo dobrega starega g. Lonelyja uspe najti dostojen domek!

Tudi sloni so del prometne konice v Phnom Penhu

Eden izmed nestetih bud

Kambodza je v turisticnem razcvetu, ljudje so nasmejani in zelo prijazni, vendar mnogo ljudi zivi na robu prezivetja. Ker druzine ne morejo preziveti, si otroci sluzijo kruh z prodajo kartic, pijac ali beracenjem. Sola v tem primeru odpade, saj ni casa in denarja. Razmere so plod njihove krvave in brutalne zgodovine. Najprej amerisko vietnamska vojna, ki je tako kot v Laosu tudi v Kambodzi pridno orala z bombami. Takoj za tem pa se genocid Kmer Rouge-a.
Pisalo se je leto 1975, ko je vojska komunisticne stranke Khmer Rouge vkorakalo v Phonm Penh s pretvezo, da bo koncno osvobodila kmersko ljudstvo. Ljudje zeljni miru in svobode so jih pozdravili z navdusenjem. Zal pa je bil to zacetek enega najbolj krutih rezimov na svetu v katerem je umrlo okrog 2 miljona ljudi. Nova oblast je po zgledu Sovijetske zveze zelela drzavo spremeniti v agrarno skupnost v najkrajsem moznem casu. Phnom Penh je se isti dan postal mesto duhov. Oblast je vecino ljudi preselila na podezelje, jih prisilila v delo na polju in tako drzavo spremenila v zapor brez zidu. Ljudje so postali suznji rezima. Grozljive razmere, bolezni in mucenje je pokoncalo veliko ljudi. Ljudjem so vzeli ves smisel zivljenja, otroke, partnerje, imetje... Vsak upor se je koncal s smrtjo oz. mucejem. Vsi mescani pa niso imeli “srece” s selitvijo. Vse izobrazence, podpornike prejsnje oblasti so ubili oz. jih strpali v zapore. Tudi nosnja ocal je pomenila znak izobrazenosti, kateri je sledila takojsnja smrt.
Eden najbolj zloglasnih zaporov je bil Security prison 21, v centru Phnom Penha, narejen iz bivse srednje sole za otroke. Ta zapor je v 4 letih izkusilo 17000 ljudi, kateri so nato koncali svojo pot na poljih smrti 13 km iz mesta. Razmere v zaporih so bile grozljive, metode mucenja srednjeveske. Zapor S-21 je prezivelo 7 ljudi.

Security prison 21

Celica za pomembneze kot so jo nasli vietnamski vojaki ob osvoboditvi

Pravila v zaporu S21

Prestraseni obrazi zapornikov

Eden izmed 7 prezivelih zapornikov

Štorije iz Laosa

Na Laoski meji so nas pozdravile prijazne hribovke

Laoška meja nekje sredi hribov. Vse gre gladko, prijazna zdravnica nam zmeri temperaturo za 0,25 centa po glavi in nam z nasmeškom nakaze, da smo zdravi kot ribe in lahko prosto nadaljujemo pot. Čaka nas še 2 ure vožnje do cilja. Spet vijugasta cesta, tu in tam redka hiša. In ko nam 'usred ničega' vietnamski šofer končno zavpije Vieng Xai in nam na prašno cesto odvrže rukzake ter odpiči se sprašujemo ali je to še en nateg Vietnamcev. Po začetnem šoku nas že obkrožajo nasmejani otroci in vpijejo sabadii (dober dan).To je dober znak, mesto mora biti nekje v bližini. Rukzake na ramo in že se podamo na 3 kilometerski treking do mesta ali bolje rečeno vasi. Prenočišče si najdemo v nekdanjem prevzgojnem domu revolucionarne laoške komunistične partije v katerem je po revoluciji leta 1975 na svoj bridki konec čakala tudi kraljeva družina.

Mirno jutro v revolucionarnem Vieng Xaiu

Vieng Xai je bil v času spora med Vietnamci in Američani del Ho Chi Minh-ove oskrbovalne poti in sedež komunističnih revolucionarjev Pathet Lao. Kraška pokrajina je s številnimi jamami namreč ponujala izvrstno skrivališče pred ameriškimi bombami. Američani so v desetih letih prisotnosti uspeli vreči 2 toni bomb na vsakega prebivalca Laosa, kar je več kot celo drugo svetovno vojno. Kljub temu pa jim ni uspelo streti odpora vztrajnih Laočanov, ki so tako skoraj 10 let preživeli v jamah in gozdovih, čeprav večina ljudi ni razumela, kaj se sploh dogaja. Hm, nekam znana zgodba z Američani. Vieng Xai je bil tako po revoluciji še tri leta glavno mesto Laosa.

V eni izmed stevilnih jam preoblikovanih v prebivalisce

Prevoz po laosko

Kljub temu, da naš socialistični domek še ni doživel prenove iz časov začetka prijateljevanja s Sovijetsko zvezo, pa je imel edino restavracijo s hrano v vasi. In tako je postal zbirališče redkih belih duš, ki priromajo v ta del Laosa. Eden izmed njih je bil Mark, ki piše novo verzijo Lonely Planet-a za Laos. Ker ima revež najtežji šiht na svetu in ga plačajo precej klavrno, smo mu tudi mi pomagali z nekaj informacijami in tako prispevali k nastajanju nove laoške biblije.

Vas...

...in njena prebivalka.

Ko smo se premaknili iz vzhodnega Laosa, smo trčili v glavno turisticno transverzalo Luang Prabang, Vang Vieng, Vientiane. Razlika je kot dan in noč. Hotelov, restavracij ne manjka, na vsaki znamenitosti se tre turistov.

Budisticni menihi v Luang Parbangu pri jutranjem zbiranju hrane

Jupiiii! Osvezitev!

Ko tako potuješ po Laosu imaš občutek, da včasih res ne vedo kaj bi s turisti, ki so v zadnjih letih preplavili državo. Tako ti v vasi, kjer so pred pol leta dobili elektriko in je angleščina nepotrebna navlaka, ponujajo pico, francoske bagete, počasen internet in razklumpane bicikle po zasoljenih cenah. No bistvo turizma so že dojeli in si vzeli pet minut časa, da so ga prevedli in zapisali na koncu menija v jeziku, ki ga razume vsak falang (beli človek): REMARKS: KIND OF DRINK AND THE SMOKE YOU CAN NOW PAY MONEY PLEASE! Seveda pa se novodobni laoški turistični delavci še vedno držijo tradicije svojih prednikov, ki so v Aziji znani po tem, da so riž raje poslušali kako raste, medtem ko so ga vietnamci sadili. In ko padeš v njihov ritem, ti nasmejani in relaksirani Laočani prav kmalu zlezejo pod kožo. Tako se nehaš sekirati, ko ti po polurnem dešifriranju menija, pri katerem sodeluje pol vasi, na mizo prinesejo namesto govedine z zelenjavo ofrigane nudle :) Ker si po eni uri čakanja na hrano že prestradan, si pač rečeš to je Laos, in veselo pomljaskaš, kar je pred tabo.

Z bicikli po vaseh

Vang Vieng

Budisticni samostan

Zlata stupa v Vientianu

In potem še boleča tema za enega od članov naše odprave. S solzami v očeh se posloviva od Špele in opazujeva kako ladjica odpluje čez Mekong na Tajsko..Zajtrk. Kot ponavadi pade omleta in zlepljen riž (sticky rice-laoška specialiteta). Ob prvi vilici slastne jajčke zazvoni telefon. Verjetno pomota, vendar se vseeno oglasiva. Na drugi strani nama objokan Špelin glas naznani: '' Ne dobim tajske vize.'' Nama se stemni pred očmi, jajčka ne teknejo več in sledijo vprašanja in nasveti; KAKO? ZAKAJ? PROBAJ PODMAZAT! Nič ne pomaga! Podrobnosti naslednjih par ure ne bova opisovala, lahko pa rečeva, da so nama in predvsem Špeli vzele par ur življenja. Ob 3 popoldne smo obupali in uspeli prestaviti Špelino letalsko karto (svaka čast Emiratom, ki so karto prestavili 12 ur pred letom). Zakaj Špela ni dobila vize, nam še zmeraj ni jasno. Očitno dotični uradnik na meji v Tha Khaeku ni mogel dojeti, da je Slovenija v EU in ima iste pravice kot ostale članice ( pred Špelo sta namreč stala 2 Španca, ki sta vizo dobila kot keks). No in tako vesela druščina ostaja skupaj še do 5. marca!

Laoško odpravo smo zaključili na rečnem otoku Don Det, ki je le eden izmed 4000 otokov na Mekongu. Izbira je bila več kot odlična, saj je to eden tistih placov, ki ga je z vsakim podaljšanim dnevom težje zapustiti!

Laoski kraski svet ni razocaral...

...tudi dveh razvajenih postojncanov!