Kaj počnejo Filipinci v nedeljo popoldne?

Vzgoja borcev 

 Šampion Hajni

Ring je pripravljen

Pobiranje stav 

Spoznavanje borcev

Akcija! 

V iskanju Leonarda Di Capria

Pot naju je zanesla na sever Palawana, v El Nido, ki velja za najbolj turistično točko tega otoka. Včasih zaspana ribiška vasica doživlja turistični bum. To zelo hitro ugotoviš po številu različnih mednarodnih restavracij, trgovinah s spominki, picerijami s krušno pečjo in ko v piščančjem curry-ju dobiš  belo meso brez kosti. V bistvu včasih kar paše, sploh ker filipinska hrana ni ravno presežek. V njihovi kuhinji ne gre brez sladkorja in kisa (npr. testenine z zelenjavo in veliko sladkorja).

Na srečo brez sladkorja. Jupi!

In zakaj je El Nido tako znan? Če združiš kraški svet in tropsko morje, dobiš El Nido. Skalnati hribčki se kot gobice dvigajo iz morja in vzbujajo domišljijo z različnimi oblikami, v notranjosti pa sramežljivo skrivajo prelepe plaže, skrite lagune in podvodne jame.  Res prelepo. Prvi vtis je rahlo zavajajoč, ker misliš, da si se znašel na treningu borilnih veščin s palico, potem se zaveš, da so to samo azijski turisti s svojimi »selfie« palicami, ki tekmujejo koliko »selfijev«  lahko posnamejo v eni minuti. V glavnem, life is all about selfie!

 Gobica El Nida

 Skrita laguna

Filipinci tudi živijo za lepotne izbore. Izveva, da so na zadnjem svetovnem izboru miss sveta Filipini zasedli komaj 6. mesto, kar je bil nacionalni polom. In očitno sva na pravem mestu ob pravem času. Zvečer se namreč znajdeva na festivalu lepote. Najprej Miss El Nida, drugi dan Miss ladyboy-ev, ki so skoraj neprepoznavni v svoji moškosti in požanjejo še več navdušenja kot ostale misice.  Mislim, da bi se Slovenci lahko marsikaj naučili od Filipincev- strpnosti sigurno!

 Moški ali ženska???

Ženska ali moški???

In če se že cel čas sprašujete, kaj počne lepi Leo v  naslovu. Avtor knjige The Beach je namreč svojo idejo za knjigo baje dobil v El Nidu. Lea žal nisva našla, baje mu kopalke več ne dišijo na stara leta J.

Plaža Nacpan

In še za konec...

Med ribiči, kokosi in meduzami, ki ne ožigajo- Port Barton in naokrog

Ker imajo Filipini več kot 7000 otokov sva se hitro poslovila od otoka Luzon in odletela na otok Palawan, ki je trenutno najbolj vroča destinacija Filipinov, kljub temu, da velja še za turistično zelo nerazvit otok. Že na letališču nama je bilo jasno, da se tukaj življenje odvija še za dve prestavi počasneje in da vstopava v pravo otoško življenje, neasvaltirane ceste in počasen tempo. Veliko pove že podatek, da je bankomat ali banka, kjer bi lahko prišel do denarja, samo v glavnem mestu otoka.

Prvi premik narediva z lokalnim avtobusom, ki naju po zaviti makedamski cesti in živo zelenimi riževimi polji pripelje v Port Barton. To je umirjena ribiška vasica z nekaj bungalovi, elektriko na obroke in prijaznimi domačini. Na mojo željo sva se iskanja nastanitve lotila »old school« brez TripAdvisor-ja in Bookinga, si vzela pol ure časa naredila tržno raziskavo in za eno noč pristala v hiški na drevesu ob plaži. Simpatično ni kaj, ampak ko moraš ponoči na WC pa precej avanturistično… Sledila je selitev, ki pa ni prinesla samo lažje nočne logistike ampak tudi zanimive in zabavne sosede. Navdušita naju švedska backpackerja po duši in srcu v svojih 60-ih, ki potujeta še vedno tako kot leta 1983, ko sta prvič z nahrbtniki odšla na Tajsko. 

Družno smo ugotovili, da se tudi popotniški svet spreminja in da je splet naredil svoje. Kot vedno, naju preseneti, kakšna je razlika med ljudmi, ki obiskujejo hotele malo višjega cenovnega razreda, kjer mora biti vse popolno ali pa malo cenejši okvir prenočišč, vendar še vedno zelo prikupen. V prvem je komunikacija med gosti enaka 0, medtem ko si v drugem takoj del skupine in kjer dobi potovanje za naju tisti pravi pomen.

Hočeš nočeš pa so v  otoško družino vključeni tudi petelini. Filipini namreč ne prepovedujejo petelinjih bojev in je to nedeljski nacionalni šport. Vse lepo in prav, taka je pač kultura, vendar to pomeni, da so tudi pri vsaki hiši vsaj 3 petelini, na vsako vas kakih 500 primerkov. Ta 500 članski pevski zbor najrajši vadi v zgodnjih jutranjih urah. Predstavljate si lahko, da je spanec bolj rahel. Včasih se zdi, da ti petelini prav tekmujejo, kdo bo zapel prvi in 3 zjutraj se jim zdi odlična ura za pričetek. Skratka, če nočeš biti izgnan iz otoka, ker bi zadavil vsakega petelina posebej, so »štopli« za ušesa obvezna oprema!

Po 4 dneh se vkrcava na ladjico in prispeva do naslednjega obalnega mesta San Vicente in njegove 14 kilometerske plaža. Filipinska vlada se je odločila, da bo to naslednji Boracay, torej ogromen projekt z velikimi hoteli, zato se v ozadju že gradita čisto novo letališče in cesta. Vesela sva, da sva jo uspela ujeti še v svoji prvinski obliki z lokalnimi ribiči, otroci in kokosovimi palmami v ozadju. Naslednjič zagotovo ne bo več taka, saj se stvari v Aziji spreminjajo s svetlobno hitrostjo.

30 metrov pod vodo, končno!

Kot se za otoško državo spodobi, sva že po enem dnevu v Manili naredila zavoj k »ta pravemu« morju in zelo hvaljeni potapljaški destinaciji – Anilao.  

Anilao je med potapljači znan predvsem kot eden boljših krajev za »muck« potapljanje. Gospod Google pravi, da je takšno potapljanje dobilo ime po sedimentu, ki leži na tleh takega potapljaškega kraja. Ponavadi je to črn pesek, pomešan z odmrlimi koralami, odvrženimi ribiškimi pripomočki in takimi in drugačnimi smetmi, ki jih ljudje radi odvržemo v morje (npr. stare gume, wc-ji, steklenice, pločevinke, itd…).  Ko prvič pomoliš glavo pod vodo, ti ni nič jasno- pravo smetišče.  A ko dobro pogledaš oz. če imaš dobrega vodiča, kaj kmalu ugotoviš, da je tukaj zbirališče zelo nenavadnih morskih bitij, ki jih redko najdeš na koralnem grebenu. Moj opis bi bi bil- hipi plac za ribe oz. druge morske zverinice, ki so si tukaj našle svoj čudoviti »designerski« domek.

Kuku, se ti že iz pločevinke smeji radovedni rakec, riba žaba, pa te poskuša preslepiti svojo varovalno barvo in obliko, da je korala J. V naslednjem trenutku te z leve preseneti želva, ki je pravkar priplavala iz potopljenega debla,  na desni pa že strmiš v ribo škorpijonko, ki komaj čaka, da bi se kakšen nedolžen plen ulovil na njene bodice.  Skratka, komaj se zadržujem, da ne plavam z odprtimi usti, Gašper pa je polno zaposlen z lovljenjem ravnotežja za podvodno fotografijo. Po dveh potopih si oblizneva prste- odličen začetek po letu in pol pavze od zadnjega potapljanja. Na nočnem potopu naju sicer pošteno nazebe, vendar vredno vsake kurje kože. S številom hobotnic, ki sva jih videla na tem potopu, bi lahko nahranila pol vasi!

Anilao naju je uničil še z eno posebnostjo. Na kraj potopa se nismo peljali s čolnom, vendar z omiljenim lokalnim prevozom- triciklom (motor s prikolico).

Aja in če še potapljaška podrobnost- mesto potopa- Secret bay!  Po najinih dosedanjih izkušnjah se enakovredno kosa z Lembeh Strait, Indonezijo. Če pa nisi potapljač, ne hodi v Anilao, ker ni kaj videt in počet! Zaradi bližine Manile, pa so cene prenočišč nabite, kot bi to bil eden najlepših krajev na svetu!

Spet v akciji

Kako hitro ugotoviš kaj vse se ti lahko zgodi v enem vikendu samo na pot je treba. Ja, spet sva šla, letos na Filipine. Država, ki nama je ostala s seznama najine poti okrog sveta. Moram priznati, da se nisem pretirano pripravljal in študiral kje bova potovala, zato pa je Tina prečesala vse forume in naštudirala vse do potankosti.

Prvič sem se zavedel da gre zares v Kuala Lumpurju, ko sem zmazal svoj prvi spicy Padang food in opravil svojo prvo veliko potrebo. Rosno čelo zaradi kombinacije visoke temperature, vlage in čilija ni puščalo dvomov, dopust se je začel. 2 urna zamuda letala do najine končne destinacije nama je dala dodaten čas za razmislek o tem kako grozno mesto je Manila in kaj vse se nama bo zgodilo ob treh ponoči, ko prispeva. Ja saj veste na forumih vse piše… No na koncu sva rutinersko obvladala letališko taksi sceno in za 4 eure premagala 15 km poti do najinega hotela. Če je nočna Manila še dajala strašen vtis iz forumov pa sva danes ugotovila, da je to samo še eno velemesto, z vsem kar paše zraven- kaotičen promet, reveži na eni in bogataši na drugi strani. Pravzaprav je čisto simpatično mesto z lepim španskim mestnim jedrom in parkom. Ugotovila sva tudi, da Nairobi, Dar el Salam in Kampala skupaj ne premorejo toliko urbanizacije kot Manila. Če so španci dali mestu arhitekturo pa so ga američani obogatili s »food spam-om« v podobi vseh velikih verig hitre hrane. Midva še vedno prisegava na azijske okuse.

Da se želodec čim prej navadi na lokalno mikrofloro sva za kosilo zavila k simpatičnemu stricu in si pogumno naročila fried noodles with pork. Od pujsa sva prepoznala le koščke jetrc vse ostalo je bilo prepuščeno domišljiji… Seveda pa izkušnja ne bi bila popolna če ne bi sedela zraven odtočnega jaška, katerega vonjave so dopolnile bogastvo okusov.

Tinino seciranje forumov pa ima tudi eno dobro stvar, ni nama treba več z rukzaki švicat in iskat hotela. Sej veste treba je pogledat vsaj tri da se lahko odločiš J Tako sva pristala v za naju luksuznem hotelu Oasis z bazenom. Opa, to pa ni kar tako! No priznati moram, da z leti paše tudi malo luksuza.

Bodi za en vikend dovolj če bo inspiracija pa še kaj napiševa.