Štorije iz Laosa

Na Laoski meji so nas pozdravile prijazne hribovke

Laoška meja nekje sredi hribov. Vse gre gladko, prijazna zdravnica nam zmeri temperaturo za 0,25 centa po glavi in nam z nasmeškom nakaze, da smo zdravi kot ribe in lahko prosto nadaljujemo pot. Čaka nas še 2 ure vožnje do cilja. Spet vijugasta cesta, tu in tam redka hiša. In ko nam 'usred ničega' vietnamski šofer končno zavpije Vieng Xai in nam na prašno cesto odvrže rukzake ter odpiči se sprašujemo ali je to še en nateg Vietnamcev. Po začetnem šoku nas že obkrožajo nasmejani otroci in vpijejo sabadii (dober dan).To je dober znak, mesto mora biti nekje v bližini. Rukzake na ramo in že se podamo na 3 kilometerski treking do mesta ali bolje rečeno vasi. Prenočišče si najdemo v nekdanjem prevzgojnem domu revolucionarne laoške komunistične partije v katerem je po revoluciji leta 1975 na svoj bridki konec čakala tudi kraljeva družina.

Mirno jutro v revolucionarnem Vieng Xaiu

Vieng Xai je bil v času spora med Vietnamci in Američani del Ho Chi Minh-ove oskrbovalne poti in sedež komunističnih revolucionarjev Pathet Lao. Kraška pokrajina je s številnimi jamami namreč ponujala izvrstno skrivališče pred ameriškimi bombami. Američani so v desetih letih prisotnosti uspeli vreči 2 toni bomb na vsakega prebivalca Laosa, kar je več kot celo drugo svetovno vojno. Kljub temu pa jim ni uspelo streti odpora vztrajnih Laočanov, ki so tako skoraj 10 let preživeli v jamah in gozdovih, čeprav večina ljudi ni razumela, kaj se sploh dogaja. Hm, nekam znana zgodba z Američani. Vieng Xai je bil tako po revoluciji še tri leta glavno mesto Laosa.

V eni izmed stevilnih jam preoblikovanih v prebivalisce

Prevoz po laosko

Kljub temu, da naš socialistični domek še ni doživel prenove iz časov začetka prijateljevanja s Sovijetsko zvezo, pa je imel edino restavracijo s hrano v vasi. In tako je postal zbirališče redkih belih duš, ki priromajo v ta del Laosa. Eden izmed njih je bil Mark, ki piše novo verzijo Lonely Planet-a za Laos. Ker ima revež najtežji šiht na svetu in ga plačajo precej klavrno, smo mu tudi mi pomagali z nekaj informacijami in tako prispevali k nastajanju nove laoške biblije.

Vas...

...in njena prebivalka.

Ko smo se premaknili iz vzhodnega Laosa, smo trčili v glavno turisticno transverzalo Luang Prabang, Vang Vieng, Vientiane. Razlika je kot dan in noč. Hotelov, restavracij ne manjka, na vsaki znamenitosti se tre turistov.

Budisticni menihi v Luang Parbangu pri jutranjem zbiranju hrane

Jupiiii! Osvezitev!

Ko tako potuješ po Laosu imaš občutek, da včasih res ne vedo kaj bi s turisti, ki so v zadnjih letih preplavili državo. Tako ti v vasi, kjer so pred pol leta dobili elektriko in je angleščina nepotrebna navlaka, ponujajo pico, francoske bagete, počasen internet in razklumpane bicikle po zasoljenih cenah. No bistvo turizma so že dojeli in si vzeli pet minut časa, da so ga prevedli in zapisali na koncu menija v jeziku, ki ga razume vsak falang (beli človek): REMARKS: KIND OF DRINK AND THE SMOKE YOU CAN NOW PAY MONEY PLEASE! Seveda pa se novodobni laoški turistični delavci še vedno držijo tradicije svojih prednikov, ki so v Aziji znani po tem, da so riž raje poslušali kako raste, medtem ko so ga vietnamci sadili. In ko padeš v njihov ritem, ti nasmejani in relaksirani Laočani prav kmalu zlezejo pod kožo. Tako se nehaš sekirati, ko ti po polurnem dešifriranju menija, pri katerem sodeluje pol vasi, na mizo prinesejo namesto govedine z zelenjavo ofrigane nudle :) Ker si po eni uri čakanja na hrano že prestradan, si pač rečeš to je Laos, in veselo pomljaskaš, kar je pred tabo.

Z bicikli po vaseh

Vang Vieng

Budisticni samostan

Zlata stupa v Vientianu

In potem še boleča tema za enega od članov naše odprave. S solzami v očeh se posloviva od Špele in opazujeva kako ladjica odpluje čez Mekong na Tajsko..Zajtrk. Kot ponavadi pade omleta in zlepljen riž (sticky rice-laoška specialiteta). Ob prvi vilici slastne jajčke zazvoni telefon. Verjetno pomota, vendar se vseeno oglasiva. Na drugi strani nama objokan Špelin glas naznani: '' Ne dobim tajske vize.'' Nama se stemni pred očmi, jajčka ne teknejo več in sledijo vprašanja in nasveti; KAKO? ZAKAJ? PROBAJ PODMAZAT! Nič ne pomaga! Podrobnosti naslednjih par ure ne bova opisovala, lahko pa rečeva, da so nama in predvsem Špeli vzele par ur življenja. Ob 3 popoldne smo obupali in uspeli prestaviti Špelino letalsko karto (svaka čast Emiratom, ki so karto prestavili 12 ur pred letom). Zakaj Špela ni dobila vize, nam še zmeraj ni jasno. Očitno dotični uradnik na meji v Tha Khaeku ni mogel dojeti, da je Slovenija v EU in ima iste pravice kot ostale članice ( pred Špelo sta namreč stala 2 Španca, ki sta vizo dobila kot keks). No in tako vesela druščina ostaja skupaj še do 5. marca!

Laoško odpravo smo zaključili na rečnem otoku Don Det, ki je le eden izmed 4000 otokov na Mekongu. Izbira je bila več kot odlična, saj je to eden tistih placov, ki ga je z vsakim podaljšanim dnevom težje zapustiti!

Laoski kraski svet ni razocaral...

...tudi dveh razvajenih postojncanov!