En hribcek bom kupil...

Soncno jutro, nebo brez oblacka in domaca beseda gospe Mojce naju pocasi prebujajo v se en lep dan v San Pedru de Atacama. Po slabih 2 mesecih najine odprave naletiva na prvo slovenko oziroma najdeva hostel, ki je v lasti simpaticne stajerke in njenega cilenskega moza. Mojco je pred 14 leti v te kraje pripeljala zelja po odkrivanju sveta, a je zaradi ljubezni ostala kar tukaj. Tako sta z mozem najprej zacela s kaficem in sedaj hostlom imenovanim Sonchek. V zraku se zacuti domaca energija, urejenost, milo v kopalnici in vonj po jabolcnem strudlu. In ker se ocitno slovenci zavohamo, se v hostlu pojavita se dva mariborcana Luka in Dusan. Zurka se zacne- zivel 1. maj v cilensko slovenski zasedbi.

Prvomajska pojedina

Gospa Mojca

Zar po cilensko- kozlicek in lignji na sajtrgi

Se je pa marsikaj zgodilo od zadnjega porocanja. Najprej raj za vinske musice- Mendoza, mesto za razvajanje ob gurmanskih uzitkih. Ze ob misli nazaj se nama cedijo sline po argentinskih sniclih, ki se jih ne mores navelicat in odlicnem vinu. Kdor zna pac zna!

Degustacija

Na vinski cesti

Tukaj se pije Malbec

Po dolgem premisleku ugotoviva, da je ze cas da se premakneva bolj na sever. Adijo Argentina in se en pozdrav Chilu. Tokrat cisto na sever v San Pedro de Atacama, ki ga obdaja najbolj suha puscava na svetu in kjer zelo hitro izgledas kot jabolcni krhelj. Pot je trajala 30 ur, vendar ob avtobusnih prevozih, ki jih nudijo tukaj je to mala malica oziroma tudi pravo razvajanje za dolgonogega evropejca. Tokrat sva si privoscila bus cama (postelja), ki izgleda kot business class v letalu.

Skoraj kot postelja...

Na poti si ogledava se najvisji vrh Juzne Amerike- Aconcaguo

No in nazaj v Atacamo, ki naju razvaja s spektakularno naravo.

Dirka po kanjonu

Dirkac stevilka 2

Dolina Lune...

... in njene abstraktne formacije.

Gejziri El Tatio

Jutri pa v Bolivijo. Jupi!