Burma- potovanje v preteklost

Ura je 3.45 zjutraj in zurka na ulici Khao San v Bangkoku je na vrhuncu. Razgreti zurerji ne razumejo najinih zaspanih pogledov, cudijo pa se tudi najinim rukzakom. Na opazke se ne odzivava, ker sva z mislmi ze v Myanmaru. 3.55 ostra Tinina usesa kljub zaspanosti zaslisijo slovensko besedo iz neznanih ust. Lea in Jure sorodni slovenski dusi, ki vandrata po svetu tako kot midva, imata podobne nacrte. Tako se oblikuje slovenska odprava v Burmo.

Banda iz leve proti desni: Lea, Jure, Gasper in za fotoaparatom Tina

Letalo se spremeni v casovni stroj, ki nas v dobri uri popelje 100 let v preteklost. Pristanemo v Yangon-u. Ze prvi sprehod po ulici razkrije zanimivo mesanico zvedavih indijskih pogledov, vzklikov 'Hello!' razigranih Burmancev in sumljivih vonjav iz loncev podjetnih Kitajcev. Na ulici prevladujejo kolesa, trishaw (kolo s prikolico) in leseni avtobusi, ki so se po nasih cestah podili v casu prve svetovne vojne. Stare angleske kolonialne stavbe spominjajo na scene iz Havane,jki jih prav tako posteno najeda zob casa.

Ker v Burmi ne poznajo bankomatov se v Yangoonu oborozimo s papirjem!

Luksuzna prevozna sredstva za turiste: blue mazda...

...in kocija!

Za lokalce pa volovska vprega.

Zganjekuha po burmansko.

Clovek se vprasa kako je to mogoce, ce so nas pri geografiji ucili, da je drzava bogata z zemeljskim plinom, dragimi kamni in porascena s tikovimi gozdovi. Stvari postanejo kmalu jasne, ko v roko vzames casopis diktatorske vojaske vlade, ki je na oblasti ze vec kot 30 let. Fantje na vrhu so lepo poskrbeli zase, si zgradili 'fensi' novo glavno mesto, v katerem zivijo skorajda sami. Tako jim ni potrebno gledati bede v kateri zivijo ostali drzavljani. Svojemu ljudstvu dobrodusno namenijo 3-4 ure elektrike dnevno, v tem casu pa po nekem cudnem nakljucju ne dela internetna povezava. Vlada med navadnimi ljudmi nima nobene podpore, ampak strah pred prisilnim delom je prevelik, da bi si ljudje to upali na glas povedati. Nikoli ne ves cigava usesa te poslusajo in kdo je kdo!

Lokalna specialiteta- skrzati.

Lepotica s tradicionalnim mejkupom- thanaka.

Roke so v Myanmaru se vedno glavno orodje.

Zaradi informacijske blokade v drzavi so ljudje zeljni vsakovrstnih informacij in tako z veseljem izkoristijo vsak malo bolj samoten trenutek, da pokramljajo z nami. In ze po par pogovorih lahko ugotovis, da so precej razgledani in zelo spretni pri 'hekanju' vladne internetne blokade.

Menihi predstavljajo glavno intelektualno silo v drzavi.

Veselje mladih menihov po opravljenem izpitu v soli

Po dveh dneh uvoda v Yangonu se podamo na pot proti Mandalayu po najboljsi cesti v drzavi. Robbie Williams je ze vedel kaj poje v pesmi Road to Mondalay :) Ta namrec vodi mimo glavnega mesta in predstavlja glavno pot za izvoz tikovega lesa in dragih kamnov na Kitajsko. Mesto nas ne ocara, vendar njegova okolica nas popelje v svet menihov, samostanov, pagod in starodavnih mest.

Burmancem, ob druzini in nogometu, v zivljenju najvec pomeni budizem. Tako je obisk pagode, darovanje in poklon Budi veckrat dnevno opravilo. Nesteto stevilo pagod v drzavi tekmuje med sabo v bliscu zlata, ki ga v obliki zlatih listicev verniki lepijo na podobo Bude.

Shwedagon paya- v celoti iz zlata na vrhu pa se ogromen diamant, baje 76 karatov!

Ena izmed nestetih zlatih podob Bude.

Zlati listici, ki jih verniki lepijo na podobe Bude.

Naslednja postaja je Bagan. Ze pot do tja, kjer z avtobusom 'drvimo' po makadamu in precimo reke nam pove, da se blizamo eni najbolj revnih in vroci regiji drzave. Ta pa se lahko pohvali z vec kot 4400 starodavnimi pagodami in se brez slabe vesti lahko postavi ob bok Angkor Wat-u. No in tukaj nas preseneti se ena vladna cvetka, ki je zaradi par osamljenih hotelov med templji nasilno izselila celotno vas. In ko v celem dnevu med templji srecas le par turistov, ti stvar res ni vec jasna!

Nekaj izmed 44oo templjev v Baganu

Romantika v Baganu