Cartagena in okolica = cista romantika

Karibi

Poletje je tukaj in cas je za Karibe! V zraku se cuti mocan afriski vpliv, ki pa se ne kaze samo v barvi koze, ampak tudi v nacinu zivljenja. Tukaj je bistvo zivljenja viseca mreza, mrzla Aguila (lokalno pivo) in beseda tranquillo (na izi). Tudi midva sva kaj hitro podlegla temu ritmu in zabila 10 dni v Tagangi. Da pa ne bi bila cisto nekoristna sva postala certificirana potapljaca. Taganga je mala ribiska vasica, ki je pred 10 leti verjetno se ni bilo na zemljevidu, sedaj pa dozivlja pravi razcvet in invazijo Izraelcev in Americanov. Sprva je kar tezko verjeti kaj je na tej vasici tako privlacnega (plaze niso nic posebnega, ulice se vedno v prasnem oblaku in elektrika prihaja v obrokih), vendar ko te vaski ritem potegne vase mu je tezko uiti. Zmagovalen dogodek Tagange je bil, ko je eden izmed predstavnikov glodalcev ponoci pomalical Tinine umazane gatke- ocitno cenjena gurmanska specialiteta.

In ko se nama je koncno uspelo lociti od Tagange, sva osvojila se najsevernejso tocko J Amerike (bogu za nogu)- polotok Guajira- dom ljudstva Wayuu. Le to ni bilo nikoli kolonizirano in se danes ostaja samosvoje ter ohranja nacin zivljenja, ki se je v zadnjih 100 letih le malo spremenil. Njihovo bojevitost sva obcutila tudi na lastni kozi. Ko sva se vracala nazaj v 'civilizacijo' sva naletela na cestne barikade zaradi nestrinjanja z drzavno politiko. Predvidena enourna voznja z busom se je tako spremenila v 5 urno voznjo po makadamu na zadku kamiona v druzbi 100 kil manga in ob politicni debati strastne zenske ljudstva Wayuu .

Vesoljca

Riba biba

Zamujam v solo!

Baricharra

Indijanec iz Tayrone

Za hrano se je treba pomatrat

Park Tyrona

Taganga

Puscava polootoka Guajira

Pozer

Se en pozer na najsevernejsi tocki J Amerike

Lokalci na sihtu

Preziveli- ljudje in 100 kil manga

Kolumbija- ljubezen na prvi pogled

Po tisocih kilometrih na avtobusu, ladji in v zraku sva koncno prispela v tezko pricakovano Kolumbijo. S cmokom v grlu in benko spuro sva prestopila mejo v dezelo kokaina, orozja in gverile. Sok! Kot bi se zbudila v pravljici. Namesto Escobarja in njegovih kompanjonov so naju pricakali nasmejani ljudje, vonj po dobri kavi in prijazna beseda na vsakem vogalu. Kar tezko verjames, da je ta dezela na tako slabem glasu.
Po sestih dneh ladje sva en teden prezivela v Leticii, ki je mesto na tromeji med Perujem, Brazilijo in Kolumbijo. To je bil cas za razvajanje z neznanim tropskim sadjem, tekanjem po dzungli in z najlepsim razgledom iz WC-ja.

Mrces

Jutro na Rio Yavari

Kraljevi lokvanji

Najina cabaña sredi dzungle

In se zadnja stran- WC z najlepsim razgledom

Sosed kajman

In obrazi Amazonke...

Neznzno pleme

Popotovanje od Manausa do Leticie

Lep pozdrav iz Kolumbije, natancno iz Leticie, kamor sva prispela po 6 dnevni plovbi z ladjo po Amazonki. To je bilo zanimivo dozivetje, ko usodo in spalnico (beri viseca mreza) delis s 150 domacini. Na ladji sva bila namrec edini eksoticni zivali. Dnevi so bili precej dolgi in so potekali nekako takole. Natancno ob 6.00 uri zjutraj nam je kuharica lastno rocno stresla mrezo in zakricala: ' Cafe de manha' (zajtrk). V 5 minutah smo se vsi postrojili v vrsto in cakali, da dobimo sedez v kuhinji. Glede na budnico sva seveda v mislih imela okusen zajtrk in polna usta sline. No in ko je nastopil najin trenutek, so se pred nama znasli mlincem podobni keksi in kava, ki je bila narejena v razmerju liter kave-liter sladkorja. Kuharica je seveda budnico vztrajno ponavljala vseh 6 dni. Sledilo je kosilo ob 11 uri in vecerja ob 5 uri ter spanje s kurami.

Med obroki sva svoj cas zapravljala z opazovanjem zivljenja ob reki, relaksiranjem v mrezi, branjem, igrcami ( Maja, Luka- clovek ne jezi rulz) in henganja z lokalci. Ti so sicer pravi srcki, vendar je bila nasa komunikacija bolj manualna, saj vecina Brazilcev ne govori spansko ali anglesko- z najino razumevanje portugalscine pa lahko enaciva s kitajscino. Se sreca, da sva nasla enega zabavnega spansko govorecega Perujca!

Razen obrokov na ladji, ki so definitivno najvecji dogodek dneva (tipicno kosilo: riz, spageti, kuhan fizol v juhi, zdrobu podoben posip in meso; vecerja pa ista, vendar meso v zmleti obliki) je na ladji bila osrednja aktivnost higiena telesa in preoblacenje. To pomeni, da se je vecina potnikov tusirala vsaj 2x na dan in menjala garderobo po vsakem obroku. Najbolj naju je impresionirala vecerna garderoba punc, ki so se posebej uredile za opazovanje soncnega zahoda- potem smo namrec sli spat! Da pa ne pozabiva omeniti, ladja ni pretirano velika in tako sprehod po vseh kotickih( vkljucen obisk WCja) predstavlja razdaljo 50m. S pogleda domacinov sva midva bila verjetno najvecja smrdota na ladji, saj sva se tusirala samo 1x na dan, sveza oblacila pa sva si privoscila na 2 dni.

Je pa najino ostro oko zabelezilo se eno zanimivost. In to je moda kosmatih nog (oba spola). Ocitno tukaj lokalna folklora zapoveduje- bolj kosmata je noga, bolj si in! Po 6 dneh na ladji sva prisla do zakljucka, da je verjetno to naravna zascita proti komarjem, saj je vecina punc po porascenosti premagala Gasperja, Tino pa so ocitno steli med travestite.

Tudi moski del populacije na ladji ni bil zanemarljiv. Na ladji ni manjkalo lokalnih sarmerjev, ki so vecina izgledali kot Silvester Stalone v svojih najboljsih letih Ramba. Zmagovalec med mosko populacijo je bil gospod v svojih poznih 70 letih, ki nas je vsak dan presenetil z novo kolekcijo soncnih ocal. Tako se je v trenutku prelevil iz Toma Cruisa (Top Gun) v Bruca Willisa (Die hard). Svojih ocal pa ni snel niti med spanjem. Ja pa ta sarmer imel se eno super navado. Za gospoda njegovih let je sicer razumljivo, da se mu v dihalni poti nabirajo velike kolicine sluzi. Vse lepo in prav, ce le-te ne bi izlocal iz svoje mreze direktno na tla in to 10-15 cm od najinih rukzakov. Tako naju je vsako jutro razveselila nova mavricna tortica! Jami! No to je par utrinkov iz ladje- verjetno lahko povzamete, da sva imela res veliko casa in ko sva po 5 dneh koncno padla v rutino in se tudi midva zacela tusirati 2x na dan, smo 6 dan prispeli na cilj!

Tipicen domek na Amazonki

Promet na reki

Vas

Nase kosilo naslednji dan

Mularija z ladje

Lokalan plaza

Spalnica

Nasa ladja

Cista romantika

Brazilija in njena dva obraza

Zadnje tri tedne sva se preganjala po Braziliji in vzdihovala ob njenih naravnih lepotah ter na zalost tudi ob najbolj neprijaznih ljudeh, kar sva jih spoznala v Juzni ameriki. Verjetno lahko to najino izkusnjo delno pripiseva neznanju portugalscine. Je pa tudi res da sva se potikala po zelo turisticnih krajih in tako vecinoma komunicirala z nasilnimi anglesko govorecimi wannabe turisticnimi vodici, ki so naju zavohali na vec kilometrov. Midva sva jih poimenovala kar indijci Juzne Amerike. Na sreco sva svoj izpit v ravnanju s podobnimi osebki opravila ze v Indiji.

Kristalno ciste reke Bonita...

...in druzenje z njihovimi stevilnimi prebivalci

Da v Pantanalu ne bomo lacni

Kapibara

Modri macawi

Pantanalski pozerji

Mravljincar in njegov zajtrk

Glavno mesto Brasilia...

...in njena...

...arhitektura