DVA POTEPUHA

Kot se za otoško državo spodobi, sva že po enem dnevu v Manili naredila zavoj k »ta pravemu« morju in zelo hvaljeni potapljaški destinaciji – Anilao.   Anilao je med potapljači znan predvsem kot eden boljših krajev za »muck« potapljanje. Gospod Google pravi, da je takšno potapljanje dobilo ime po sedimentu, ki leži na tleh takega potapljaškega kraja. Ponavadi je to črn pesek, pomešan z odmrlimi koralami, odvrženimi ribiškimi pripomočki in takimi in drugačnimi smetmi, ki jih ljudje radi odvržemo v morje (npr. stare gume, wc-ji, steklenice, pločevinke, itd…).  Ko prvič pomoliš glavo pod vodo, ti ni nič jasno- pravo smetišče.  A ko dobro pogledaš oz. če imaš dobrega vodiča, kaj kmalu ugotoviš, da je tukaj zbirališče zelo nenavadnih morskih bitij, ki jih redko najdeš na koralnem grebenu. Moj opis bi bi bil- hipi plac za ribe oz. druge morske zverinice, ki so si tukaj našle svoj čudoviti »designerski« domek. Kuku, se ti že iz pločevinke smeji radovedni rakec, riba žaba, ...

Kako hitro ugotoviš kaj vse se ti lahko zgodi v enem vikendu samo na pot je treba. Ja, spet sva šla, letos na Filipine. Država, ki nama je ostala s seznama najine poti okrog sveta. Moram priznati, da se nisem pretirano pripravljal in študiral kje bova potovala, zato pa je Tina prečesala vse forume in naštudirala vse do potankosti. Prvič sem se zavedel da gre zares v Kuala Lumpurju, ko sem zmazal svoj prvi spicy Padang food in opravil svojo prvo veliko potrebo. Rosno čelo zaradi kombinacije visoke temperature, vlage in čilija ni puščalo dvomov, dopust se je začel. 2 urna zamuda letala do najine končne destinacije nama je dala dodaten čas za razmislek o tem kako grozno mesto je Manila in kaj vse se nama bo zgodilo ob treh ponoči, ko prispeva. Ja saj veste na forumih vse piše… No na koncu sva rutinersko obvladala letališko taksi sceno in za 4 eure premagala 15 km poti do najinega hotela. Če je nočna Manila še dajala strašen vtis iz forumov pa sva danes ugotovila, da je to samo še en...

Kar ne moreva verjeti, da je že leto naokoli od najinega povratka domov. Minilo je kot bi trenil in komaj junija sva se prav zavedla, da bi bil čas, da tudi midva razmisliva o dopustu.''Ah letos bova kar doma'', sva si govorila….pa nama je z vsakim dnem to bilo vedno manj všeč. Začelo se je s skrivnim iskanjem letalskih kart….Azija? Srednja Amerika? Ali si upava v Afriko? Ponovno tisoč vabljivih destinacij , sploh ko sva knjižnico izropala vseh zanimivih Lonely planet-ov. Ampak nekje globoko v naju je tlela želja po novem, za naju še neodkitem kontinentu. In padla je odločitev, greva v Afriko, kjer je veliko živali. In kocka je padla na Tanzanijo.

Prvi del poti je za nami, pred nami še nadaljnih 8 mesecev poti. Tokrat se bomo potepali po Jugovzhodni Aziji. Najprej bomo odkrivali nenavadne kulture, čudovit podvodni svet in rajske plaže Indonezije (Bali, Sulawesi, Java, Sumatra), nato zavili v dežele Indokine (Vietnam, Laos, Kambodža) spoznali njihovo krvavo zgodovino, nenavadno kulinariko in skrivnostne templje. Na Borneu bomo poiskali naše kosmate rdeče sorodnike in druge prebivalce džungle, za konec pa nazaj zavrteli časovni stroj in se soočili s krutim sistemom Burme, spoznali nenavadno prijazne Burmance in odkrivali njena gorska plemena. In če nam bodo zvezde naklonjene, bosta ponovno z nami Myke Lowe in Urikuri, ki se tako kot midva , težko upirata taki publiki! :) Dvorana ŠTUK, petek 25.2.2011 ob 19.30 Upam, da se vidimo tudi tokrat!

Kar ne moreva verjeti, da je že pol leta od najinega povratka. Čas res beži. In da bo najina zgodba zaključena v pravem stilu, vas v petek, 28.1.2011 ob 19.30 uri , vabiva na prvi del predstavitve najine poti v dvorano ŠTUK v Mariboru . Potepali se bomo po nepozabnih trekingih Patagonije, obiskali Slovenko Mojco na severu Čila, se z džipi podili čez prostrane planote bolivijskega altiplana, podrobneje spoznali njen živalski svet, zavili v brazilski Pantal in se po Amazonki odpeljali do Kolumbije. Ko nam bo Južne Amerike dovolj, se bomo podali po poteh Jamesa Cooka ter obiskali skrivnostni Velikonočni otok, tradicionalno Tongo in za na konec občudovali naravo Nove Zelandije. Vljudno vabljeni, Dva potepuha

16 mesecev potepanja je za nama. Se sama ne moreva verjeti, da je ze konec. Na zacetku se je ze eno leto zdelo neskoncnost in sedaj odstevava najine zadnje ure. Obcutek je cuden. Bilo je noro, vcasih tezje, kot sva si mislila in to so trenutki, ko bi jo najraje popihala domov in se skrila v objem domacih. Takrat se clovek vprasa: "Kaj nama je tega treba?" Vendar nepozabni trenutki zmagajo in te zasvojijo kot kecap na pomfriju.

--> Kilometer 0 ali kjer se zacne Indonezija Pa sva prigurala do konca in sedaj odstevava zadnje dneve svobode v viseci mrezi najinega bungalova na otoku Weh. Sumatro sva posteno obdelala. Po tekanju z nagci po dzungli sva se uvajala nazaj v civilizacijo na jezeru Toba.