Mama, prihajava domov

16 mesecev potepanja je za nama. Se sama ne moreva verjeti, da je ze konec. Na zacetku se je ze eno leto zdelo neskoncnost in sedaj odstevava najine zadnje ure. Obcutek je cuden.
Bilo je noro, vcasih tezje, kot sva si mislila in to so trenutki, ko bi jo najraje popihala domov in se skrila v objem domacih. Takrat se clovek vprasa: "Kaj nama je tega treba?" Vendar nepozabni trenutki zmagajo in te zasvojijo kot kecap na pomfriju.

Nic bat, trenutno so najini mozgani tako zapolnjeni, da ne zmorejo vec niti enega premika (Tina sovrazi lokalne avtobuse, Gasper pa divje pogresa goveje snicle...) razen via dom.
Skratka komaj cakava, da se vidimo. Hvala za vse komentarje na blogu in upam, da ste uzivali z nama. Pa mogoce se kdaj, saj veste kako pravijo:"Enkrat potepuh, vedno potepuh!"

Pa se par stvari, ki jasno nakazujejo, da je cas za vrnitev:

Ko nobena banka noce zamenjati najinih dolarjev. Poskusiva z likanjem...rezultat je bil neverjeten.

Ko nama mis ponoci pomlaska rukzak :)

Tudi brez pomoci misi so luknje na najinih oblacilih nekaj vsakdanjega.

Ko nastopi cudno obnasanje :)

In ko si prvic v zivljenju naredis cop :)