DVA POTEPUHA

Lep pozdrav iz Kolumbije, natancno iz Leticie, kamor sva prispela po 6 dnevni plovbi z ladjo po Amazonki. To je bilo zanimivo dozivetje, ko usodo in spalnico (beri viseca mreza) delis s 150 domacini. Na ladji sva bila namrec edini eksoticni zivali. Dnevi so bili precej dolgi in so potekali nekako takole. Natancno ob 6.00 uri zjutraj nam je kuharica lastno rocno stresla mrezo in zakricala: ' Cafe de manha' (zajtrk). V 5 minutah smo se vsi postrojili v vrsto in cakali, da dobimo sedez v kuhinji. Glede na budnico sva seveda v mislih imela okusen zajtrk in polna usta sline. No in ko je nastopil najin trenutek, so se pred nama znasli mlincem podobni keksi in kava, ki je bila narejena v razmerju liter kave-liter sladkorja. Kuharica je seveda budnico vztrajno ponavljala vseh 6 dni. Sledilo je kosilo ob 11 uri in vecerja ob 5 uri ter spanje s kurami. Med obroki sva svoj cas zapravljala z opazovanjem zivljenja ob reki, relaksiranjem v mrezi, branjem, igrcami ( Maja, Luka- clovek ne jezi...

Zadnje tri tedne sva se preganjala po Braziliji in vzdihovala ob njenih naravnih lepotah ter na zalost tudi ob najbolj neprijaznih ljudeh, kar sva jih spoznala v Juzni ameriki. Verjetno lahko to najino izkusnjo delno pripiseva neznanju portugalscine. Je pa tudi res da sva se potikala po zelo turisticnih krajih in tako vecinoma komunicirala z nasilnimi anglesko govorecimi wannabe turisticnimi vodici, ki so naju zavohali na vec kilometrov. Midva sva jih poimenovala kar indijci Juzne Amerike. Na sreco sva svoj izpit v ravnanju s podobnimi osebki opravila ze v Indiji. Kristalno ciste reke Bonita... ...in druzenje z njihovimi stevilnimi prebivalci Da v Pantanalu ne bomo lacni Kapibara Modri macawi Pantanalski pozerji Mravljincar in njegov zajtrk Glavno mesto Brasilia... ...in njena... ...arhitektura

Pa sva spet nazaj v civilizaciji. Po 2 tednih brez elektrike, mrzlega tusa in simbioze s scurki, pajki in podobnimi stvori je to pravi sok. Volentiranje v parku Ambue Ari je bila prav posebna izkusnja in zelo drugacna od tega kar sva pricakovala. Kot govori njihova internetna stran sva pricakovala, da gre za program rehabilitacije zivali in njihovo vracanje v naravo. To pa na zalost tukaj izvajajo zelo po bolivijsko. Vecina velikih mack ostane v parku, kjer jih najprej navadijo na ljudi in nato sprehajajo s povodcem. Tak nacin dela na zalost vodi v nastanek turisticne atrakcije za gringote, ne pa v rescue center za zivali. Strokovno tudi niso ravno podkovani, na zalost pa niso dojemljivi za predloge in nasvete ljudi z izkusnjami (o veterinarski oskrbi raje ne govoriva). Glede na opisano sva se odlocila, da v parku ostaneva samo 14 dni. Kljub vsemu sva dozivela veliko nepozabnih trenutkov in zauzila dzunglo v polni meri. Puma Carlos Brazilska divja macka Mariano Howler monkey Goody Cap...

Presneta cilenska posta, to rabijo dolgo! No upava, da je bilo vredno pocakat :)

Ker se sveze meso na hladnem ne pokvari, sva se en teden prezivela na 4200 m nadmorske visine :) Tokrat v pravem altiplanu-Nacionalnem parku Sajama, ki je cisto na zahodu Bolivije in meji na Chile. Tukaj sva okusila pravo podezelsko zivljenje. Vasica Sajama steje namrec samo 20 druzin. Glede na to, da sva bila v vasi edina turista, so naju ze skoraj vzeli za svoja- edina pomanjkljivost je bila malo presvetla koza, 2 kratna visina telesa in najini ogromni podplati. Za popolne zlitje z lokalno sceno nama je manjkal tudi vonj po lamah. Tega so sicer vsak dan pridno dodajali, saj je bila vsa hrana pripravljena na lamini masti, jami! Gejzir Lokalna scena Lokalke Razvajanje v toplicah, v ozadju vulkan Sajama (najvisji vrh Bolivije) Vicuñe Cerkev v vasi Hostel Cakanje na avtobus In da si po 2 mesecih altiplana in hribov malo pregrejeva kosti, se sedaj odpravljava v trope. Uresnicujejo se nama sanje, saj sva nasla park, kjer lahko delava z velikimi mackami in opicami. Ce koga zanimajo podr...

Wild, wild west Gospa iz Tupize Naslednja postaja je bila Tupiza- pravi divji zahod, kjer se v cloveku nehote porodi zelja po jahanju konja. Stirje kavboji smo osedlali svoja kljuseta in odjezdili med kaktuse in rdece kanjone. Clint Eastwood bi bil ponosen na nas. V stilu divjega zahoda smo preziveli tudi avtobusno voznjo od Tupize do Potosija. Voznja naj bi trajala 7 ur. Na pot smo krenili z 1,5 urno zamudo in s fenomenalnim vonjem na avtobusu po kupu presvicanih stumfov. Pa smo si mislili: karta je bila res poceni. In ko se nam iz ust med spancem pocedi prva slina, se naenkrat prebudimo sredi panike na avtobusu. Odpremo oci in pred nami pozar. Lokalci kricijo in gasijo in cez 5 minut vsi stojimo zunaj. Ura je 4 zjutraj, mi usred nicega v trdi temi. Se sreca, da ima sofer seboj 2 asistenta- 12 letna pubeca, ki imata funkcijo glavnih mehanikov. Ko ''odsraufata'' svoje gremo dalje. Pa si recemo: ''saj je samo en pozar''. In ko se nam iz ust pocedi druga ...