DVA POTEPUHA

Lep pozdrav iz Kolumbije, natancno iz Leticie, kamor sva prispela po 6 dnevni plovbi z ladjo po Amazonki. To je bilo zanimivo dozivetje, ko usodo in spalnico (beri viseca mreza) delis s 150 domacini. Na ladji sva bila namrec edini eksoticni zivali. Dnevi so bili precej dolgi in so potekali nekako takole. Natancno ob 6.00 uri zjutraj nam je kuharica lastno rocno stresla mrezo in zakricala: ' Cafe de manha' (zajtrk). V 5 minutah smo se vsi postrojili v vrsto in cakali, da dobimo sedez v kuhinji. Glede na budnico sva seveda v mislih imela okusen zajtrk in polna usta sline. No in ko je nastopil najin trenutek, so se pred nama znasli mlincem podobni keksi in kava, ki je bila narejena v razmerju liter kave-liter sladkorja. Kuharica je seveda budnico vztrajno ponavljala vseh 6 dni. Sledilo je kosilo ob 11 uri in vecerja ob 5 uri ter spanje s kurami. Med obroki sva svoj cas zapravljala z opazovanjem zivljenja ob reki, relaksiranjem v mrezi, branjem, igrcami ( Maja, Luka- clovek ne jezi...

Zadnje tri tedne sva se preganjala po Braziliji in vzdihovala ob njenih naravnih lepotah ter na zalost tudi ob najbolj neprijaznih ljudeh, kar sva jih spoznala v Juzni ameriki. Verjetno lahko to najino izkusnjo delno pripiseva neznanju portugalscine. Je pa tudi res da sva se potikala po zelo turisticnih krajih in tako vecinoma komunicirala z nasilnimi anglesko govorecimi wannabe turisticnimi vodici, ki so naju zavohali na vec kilometrov. Midva sva jih poimenovala kar indijci Juzne Amerike. Na sreco sva svoj izpit v ravnanju s podobnimi osebki opravila ze v Indiji. Kristalno ciste reke Bonita... ...in druzenje z njihovimi stevilnimi prebivalci Da v Pantanalu ne bomo lacni Kapibara Modri macawi Pantanalski pozerji Mravljincar in njegov zajtrk Glavno mesto Brasilia... ...in njena... ...arhitektura

Pa sva spet nazaj v civilizaciji. Po 2 tednih brez elektrike, mrzlega tusa in simbioze s scurki, pajki in podobnimi stvori je to pravi sok. Volentiranje v parku Ambue Ari je bila prav posebna izkusnja in zelo drugacna od tega kar sva pricakovala. Kot govori njihova internetna stran sva pricakovala, da gre za program rehabilitacije zivali in njihovo vracanje v naravo. To pa na zalost tukaj izvajajo zelo po bolivijsko. Vecina velikih mack ostane v parku, kjer jih najprej navadijo na ljudi in nato sprehajajo s povodcem. Tak nacin dela na zalost vodi v nastanek turisticne atrakcije za gringote, ne pa v rescue center za zivali. Strokovno tudi niso ravno podkovani, na zalost pa niso dojemljivi za predloge in nasvete ljudi z izkusnjami (o veterinarski oskrbi raje ne govoriva). Glede na opisano sva se odlocila, da v parku ostaneva samo 14 dni. Kljub vsemu sva dozivela veliko nepozabnih trenutkov in zauzila dzunglo v polni meri. Puma Carlos Brazilska divja macka Mariano Howler monkey Goody Cap...