DVA POTEPUHA

Vzgoja borcev   Šampion Hajni Ring je pripravljen Pobiranje stav  Spoznavanje borcev Akcija! 

Pot naju je zanesla na sever Palawana, v El Nido, ki velja za najbolj turistično točko tega otoka. Včasih zaspana ribiška vasica doživlja turistični bum. To zelo hitro ugotoviš po številu različnih mednarodnih restavracij, trgovinah s spominki, picerijami s krušno pečjo in ko v piščančjem curry-ju dobiš  belo meso brez kosti. V bistvu včasih kar paše, sploh ker filipinska hrana ni ravno presežek. V njihovi kuhinji ne gre brez sladkorja in kisa (npr. testenine z zelenjavo in veliko sladkorja). Na srečo brez sladkorja. Jupi! In zakaj je El Nido tako znan? Če združiš kraški svet in tropsko morje, dobiš El Nido. Skalnati hribčki se kot gobice dvigajo iz morja in vzbujajo domišljijo z različnimi oblikami, v notranjosti pa sramežljivo skrivajo prelepe plaže, skrite lagune in podvodne jame.  Res prelepo. Prvi vtis je rahlo zavajajoč, ker misliš, da si se znašel na treningu borilnih veščin s palico, potem se zaveš, da so to samo azijski turisti s svojimi »selfie« palicami...

Ker imajo Filipini več kot 7000 otokov sva se hitro poslovila od otoka Luzon in odletela na otok Palawan, ki je trenutno najbolj vroča destinacija Filipinov, kljub temu, da velja še za turistično zelo nerazvit otok. Že na letališču nama je bilo jasno, da se tukaj življenje odvija še za dve prestavi počasneje in da vstopava v pravo otoško življenje, neasvaltirane ceste in počasen tempo. Veliko pove že podatek, da je bankomat ali banka, kjer bi lahko prišel do denarja, samo v glavnem mestu otoka. Prvi premik narediva z lokalnim avtobusom, ki naju po zaviti makedamski cesti in živo zelenimi riževimi polji pripelje v Port Barton. To je umirjena ribiška vasica z nekaj bungalovi, elektriko na obroke in prijaznimi domačini. Na mojo željo sva se iskanja nastanitve lotila »old school« brez TripAdvisor-ja in Bookinga, si vzela pol ure časa naredila tržno raziskavo in za eno noč pristala v hiški na drevesu ob plaži. Simpatično ni kaj, ampak ko moraš ponoči na WC pa precej avanturistično...

Kot se za otoško državo spodobi, sva že po enem dnevu v Manili naredila zavoj k »ta pravemu« morju in zelo hvaljeni potapljaški destinaciji – Anilao.   Anilao je med potapljači znan predvsem kot eden boljših krajev za »muck« potapljanje. Gospod Google pravi, da je takšno potapljanje dobilo ime po sedimentu, ki leži na tleh takega potapljaškega kraja. Ponavadi je to črn pesek, pomešan z odmrlimi koralami, odvrženimi ribiškimi pripomočki in takimi in drugačnimi smetmi, ki jih ljudje radi odvržemo v morje (npr. stare gume, wc-ji, steklenice, pločevinke, itd…).  Ko prvič pomoliš glavo pod vodo, ti ni nič jasno- pravo smetišče.  A ko dobro pogledaš oz. če imaš dobrega vodiča, kaj kmalu ugotoviš, da je tukaj zbirališče zelo nenavadnih morskih bitij, ki jih redko najdeš na koralnem grebenu. Moj opis bi bi bil- hipi plac za ribe oz. druge morske zverinice, ki so si tukaj našle svoj čudoviti »designerski« domek. Kuku, se ti že iz pločevinke smeji radovedni rakec, riba žaba, ...

Kako hitro ugotoviš kaj vse se ti lahko zgodi v enem vikendu samo na pot je treba. Ja, spet sva šla, letos na Filipine. Država, ki nama je ostala s seznama najine poti okrog sveta. Moram priznati, da se nisem pretirano pripravljal in študiral kje bova potovala, zato pa je Tina prečesala vse forume in naštudirala vse do potankosti. Prvič sem se zavedel da gre zares v Kuala Lumpurju, ko sem zmazal svoj prvi spicy Padang food in opravil svojo prvo veliko potrebo. Rosno čelo zaradi kombinacije visoke temperature, vlage in čilija ni puščalo dvomov, dopust se je začel. 2 urna zamuda letala do najine končne destinacije nama je dala dodaten čas za razmislek o tem kako grozno mesto je Manila in kaj vse se nama bo zgodilo ob treh ponoči, ko prispeva. Ja saj veste na forumih vse piše… No na koncu sva rutinersko obvladala letališko taksi sceno in za 4 eure premagala 15 km poti do najinega hotela. Če je nočna Manila še dajala strašen vtis iz forumov pa sva danes ugotovila, da je to samo še en...