DVA POTEPUHA

Kuala Lumpur je mesto v katerega se vračava z vedno večjim veseljem. Če dobro pomislim, sva ga sedaj prečkala že šestič, saj nama »hočeš nočeš« vedno pade v letalsko karto, kot odlično in zelo ugodno izhodišče za ostale azijske destinacije.   Težko je opisat občutek, ko ti tako oddaljeno mesto zleze pod kožo in vedno znova obuja spomine, ki so ostali od prejšnjega postanka. Mogoče zato, ker ga ne dojemava kot mesto v katerem hočeva videt kakšno znamenitost, vendar se v njem razvajava in tekava po opravkih. Sprehod po ulicah Kuala Lumpurja je vedno doživetje. Prvi koraki v mestu te najprej presenetijo z visoko vlago v zraku (originalen prevod besede Kuala Lumpur je blatno sotočje), na katero pa hitro pozabiš, ko te objamejo oblaki začimbnih mešanic, ki se širijo iz loncev uličnih kuharjev, ki te že zgodaj zjutraj vabijo na ribo v omaki, meso na žaru in kepo riža. Mesto je pravi kulinarični razvrat, ulični prodajalci hrane rastejo kot gobe po dežju. Že od svojih zgodnj...

A si med tistimi, ki se sprašuješ zakaj še potujeva? Velikokrat dobiva vprašanje ali nisva videla že vsega? O dgovor je na dlani: NE Kdo bi se lahko naveličal takega kiča? (Otok Malapascua) Če dobro premislim, se seznam kar daljša, je pa res, da sedaj destinacije izbirava drugače kot včasih. Pa ne zato ker sva bolj modra J (čeprav je res!), vendar s časom so se nama stvari začele ponavljati in nisva videla več izziva ne želje, da pogledava vsak slap, vsak kamen in vsako lokalno vasico. Čokoladni hribčki (Otok Bohol) In kaj naju vleče sedaj? Nežen 10 metrski velikan, ki nama je orosil masko!  Popotniki iščemo različne stvari, eni dobro zabavo, drugi odročne vasi brez vsega, hribe, valove… Nama destinacijo narekujejo živali, nadvodne in zadnje čase predvsem podvodne. Tako je tudi padla kocka na Filipine, saj ponuja ogromno potapljaških destinacij z različnimi posebnostmi. Vendar največja želja je bil morski pes kitovec (whaleshark), ki ga neus...

Vzgoja borcev   Šampion Hajni Ring je pripravljen Pobiranje stav  Spoznavanje borcev Akcija! 

Pot naju je zanesla na sever Palawana, v El Nido, ki velja za najbolj turistično točko tega otoka. Včasih zaspana ribiška vasica doživlja turistični bum. To zelo hitro ugotoviš po številu različnih mednarodnih restavracij, trgovinah s spominki, picerijami s krušno pečjo in ko v piščančjem curry-ju dobiš  belo meso brez kosti. V bistvu včasih kar paše, sploh ker filipinska hrana ni ravno presežek. V njihovi kuhinji ne gre brez sladkorja in kisa (npr. testenine z zelenjavo in veliko sladkorja). Na srečo brez sladkorja. Jupi! In zakaj je El Nido tako znan? Če združiš kraški svet in tropsko morje, dobiš El Nido. Skalnati hribčki se kot gobice dvigajo iz morja in vzbujajo domišljijo z različnimi oblikami, v notranjosti pa sramežljivo skrivajo prelepe plaže, skrite lagune in podvodne jame.  Res prelepo. Prvi vtis je rahlo zavajajoč, ker misliš, da si se znašel na treningu borilnih veščin s palico, potem se zaveš, da so to samo azijski turisti s svojimi »selfie« palicami...

Ker imajo Filipini več kot 7000 otokov sva se hitro poslovila od otoka Luzon in odletela na otok Palawan, ki je trenutno najbolj vroča destinacija Filipinov, kljub temu, da velja še za turistično zelo nerazvit otok. Že na letališču nama je bilo jasno, da se tukaj življenje odvija še za dve prestavi počasneje in da vstopava v pravo otoško življenje, neasvaltirane ceste in počasen tempo. Veliko pove že podatek, da je bankomat ali banka, kjer bi lahko prišel do denarja, samo v glavnem mestu otoka. Prvi premik narediva z lokalnim avtobusom, ki naju po zaviti makedamski cesti in živo zelenimi riževimi polji pripelje v Port Barton. To je umirjena ribiška vasica z nekaj bungalovi, elektriko na obroke in prijaznimi domačini. Na mojo željo sva se iskanja nastanitve lotila »old school« brez TripAdvisor-ja in Bookinga, si vzela pol ure časa naredila tržno raziskavo in za eno noč pristala v hiški na drevesu ob plaži. Simpatično ni kaj, ampak ko moraš ponoči na WC pa precej avanturistično...