DVA POTEPUHA

Presneta cilenska posta, to rabijo dolgo! No upava, da je bilo vredno pocakat :)

Ker se sveze meso na hladnem ne pokvari, sva se en teden prezivela na 4200 m nadmorske visine :) Tokrat v pravem altiplanu-Nacionalnem parku Sajama, ki je cisto na zahodu Bolivije in meji na Chile. Tukaj sva okusila pravo podezelsko zivljenje. Vasica Sajama steje namrec samo 20 druzin. Glede na to, da sva bila v vasi edina turista, so naju ze skoraj vzeli za svoja- edina pomanjkljivost je bila malo presvetla koza, 2 kratna visina telesa in najini ogromni podplati. Za popolne zlitje z lokalno sceno nama je manjkal tudi vonj po lamah. Tega so sicer vsak dan pridno dodajali, saj je bila vsa hrana pripravljena na lamini masti, jami! Gejzir Lokalna scena Lokalke Razvajanje v toplicah, v ozadju vulkan Sajama (najvisji vrh Bolivije) Vicuñe Cerkev v vasi Hostel Cakanje na avtobus In da si po 2 mesecih altiplana in hribov malo pregrejeva kosti, se sedaj odpravljava v trope. Uresnicujejo se nama sanje, saj sva nasla park, kjer lahko delava z velikimi mackami in opicami. Ce koga zanimajo podr...

Wild, wild west Gospa iz Tupize Naslednja postaja je bila Tupiza- pravi divji zahod, kjer se v cloveku nehote porodi zelja po jahanju konja. Stirje kavboji smo osedlali svoja kljuseta in odjezdili med kaktuse in rdece kanjone. Clint Eastwood bi bil ponosen na nas. V stilu divjega zahoda smo preziveli tudi avtobusno voznjo od Tupize do Potosija. Voznja naj bi trajala 7 ur. Na pot smo krenili z 1,5 urno zamudo in s fenomenalnim vonjem na avtobusu po kupu presvicanih stumfov. Pa smo si mislili: karta je bila res poceni. In ko se nam iz ust med spancem pocedi prva slina, se naenkrat prebudimo sredi panike na avtobusu. Odpremo oci in pred nami pozar. Lokalci kricijo in gasijo in cez 5 minut vsi stojimo zunaj. Ura je 4 zjutraj, mi usred nicega v trdi temi. Se sreca, da ima sofer seboj 2 asistenta- 12 letna pubeca, ki imata funkcijo glavnih mehanikov. Ko ''odsraufata'' svoje gremo dalje. Pa si recemo: ''saj je samo en pozar''. In ko se nam iz ust pocedi druga ...

Ocitno je Bolivija kraj, kjer midva vedno srecava ljudi nase rodne grude. Drugic v Boliviji in tokrat potujeva z Lukom in Dusanom, nasmejanima Mariborcanoma iz desnega brega Drave. Dogodivscina se zacne s precenjem Salar de Uyunija- slane puscave ob osmih zjutraj iz San Pedra de Atacame. Najprej z avtobusom do bolivijske meje, kjer nas ze caka nas dzip in sofer Juan. Spoznamo se 2 clana nase odprave, 2 japanski bubi Tetsuyo in Emi. Sta zelo netipicna Japonca, ki veliko potujeta, vendar tokrat le na 14 dnevnem dopustu (baje je to visek dopusta, ki si ga lahko vzames v enem kosu na Japonskem). Tetsuya je drugace pravi hard core popotnik, saj je bil pred 10 leti 4,5 leta na poti. Njegova zmagovalna zgodba pa je, ko je v Pakistanu zaradi lakote kupil in lastnorocno zaklal kuro. Oba nas zabavata s tipicnim japonskim kriljenjem in glasnimi vzdihljaji nad lepotami salarja. Spoznanje nasega soferja Juana nas zelo pomiri, saj krozijo raznovrstne zgodbe o pijanih soferjih in nesrecah z dzipi. P...

Soncno jutro, nebo brez oblacka in domaca beseda gospe Mojce naju pocasi prebujajo v se en lep dan v San Pedru de Atacama. Po slabih 2 mesecih najine odprave naletiva na prvo slovenko oziroma najdeva hostel, ki je v lasti simpaticne stajerke in njenega cilenskega moza. Mojco je pred 14 leti v te kraje pripeljala zelja po odkrivanju sveta, a je zaradi ljubezni ostala kar tukaj. Tako sta z mozem najprej zacela s kaficem in sedaj hostlom imenovanim Sonchek. V zraku se zacuti domaca energija, urejenost, milo v kopalnici in vonj po jabolcnem strudlu. In ker se ocitno slovenci zavohamo, se v hostlu pojavita se dva mariborcana Luka in Dusan. Zurka se zacne- zivel 1. maj v cilensko slovenski zasedbi. Prvomajska pojedina Gospa Mojca Zar po cilensko- kozlicek in lignji na sajtrgi Se je pa marsikaj zgodilo od zadnjega porocanja. Najprej raj za vinske musice- Mendoza, mesto za razvajanje ob gurmanskih uzitkih. Ze ob misli nazaj se nama cedijo sline po argentinskih sniclih, ki se jih ne mores...